Buffon »našpičen« za zmago

Berlin - V jutrišnjem finalu lige prvakov bo Gianluigi Buffon najstarejši nogometaš, ki se bo dokazoval na igrišču. Na zelenici v Berlinu, na kateri je leta 2006 z italijansko reprezentanco osvojil naslov svetovnega prvaka, bo s soigralci napadel evropski klubski vrh. »V Berlinu ne bomo turisti. Ko si zagotoviš priložnost za finale LP, pač moraš zmagati,« je pred dvobojem Juventus–Barcelona razmišljal 37-letni Buffon. Koliko mu pomeni prestižni pokal, je potrdil, ko je v preteklosti dejal, da bo za možnost osvajanja največje nagrade v evropskem klubskem nogometu tudi za pet let podaljšal kariero.

»Usoda,« ga je prešinilo ob napredovanju v zadnje dejanje lige prvakov. »Od Berlina do druge lige in spet nazaj. Takšno je življenje,« je čivknil na twitterju, potem ko je njegov Juve v polfinalu LP za seboj pustil madridski Real in se za korak približal želeni lovoriki. Obdobje od najpomembnejšega naslova v karieri (svetovni prvaki 2006) do nove priložnosti za jutrišnjo, po kateri nepopisno hrepeni, je bilo polno udarcev. Po razkritju stavniške afere Calciopoli, v katero je bil vpleten tudi sam, je Juventus za kazen nazadoval v italijansko drugo ligo. Veliko njegovih klubskih kolegov, velikih nogometnih imen, je zapustilo klub v krizi: Zlatan Ibrahimović, Patrick Vieira, Fabio Cannavaro. Buffon, takrat star 28 let, je bil na vrhuncu moči. A odločil se je, da bo svojemu Juventusu ostal zvest, dokler se ta ne pobere in znova uspešno zaživi. »Vsak se mora odločiti sam zase. Meni se je zdelo prav ostati zvest klubu. Izkazal sem jim spoštovanje za to, kako so me vselej obravnavali,« je o svojem žrtvovanju razmišljal v pogovoru za Guardian.

Obdobje od osvojene lovorike leta 2006, ob kateri se je zdelo, da se je dotaknil vrha sveta, do uvrstitve v finale LP se je začelo po depresiji, s katero se je bojeval. Vanjo je padel, potem ko je leta 2003 Juventus v finalu LP po enajstmetrovkah izgubil proti Milanu. Ne, Gianluigi Buffon ni imun na življenjske poraze, čeprav ta čustven, visokorasli nogometni zvezdnik kaže izjemno samozavest. Da bi premagal depresijo, si je poiskal strokovno pomoč. »Navijačem ni pomembno, kako se počutiš. Nate gledajo kot na vzornika, nihče pa te ne vpraša, kako si,« je zaupal o svojih težavah. Ni si mogel privoščiti dveh mesecev premora, da bi se ukvarjal s sabo in izboljšal svoje počutje. Zasidrane frustracije je reševal s psihologom. Moral je razčistiti s preteklostjo, da bi lahko nadaljeval s koraki v prihodnost. Pred dvanajstimi leti se je namreč »Gigi«, kot ga kličejo, že na jutranje treninge peljal poln strahu. Navzven se je zdelo vse povsem običajno, v resnici pa se je počutil slabo. Vsakič ko je izstopil iz avta, so se mu začele tresti noge. Brez nadzora. »Zgodilo se je kar naenkrat. Tam, kjer me je bilo strah stopiti na igrišče. Na EP na Portugalskem na tekmi proti Danski pa sem bil edini, ki se je smejal,« je opisoval občutke, ko je premagal depresivne trenutke.

Ob prebolevanju porazov se je Buffon gotovo rad spominjal premiernega nastopa v reprezentančnem dresu oktobra 1997 v snegu na tekmi proti Rusiji, ko je zamenjal poškodovanega Gianluca Pagliuca. Prav tako svojih 147 nastopov za italijansko izbrano vrsto; ima jih največ na Apeninskem polotoku v nogometni zgodovini. In svojih začetkov pri Parmi, v kateri je igral štiri leta, preden se je za vedno zapisal Juventusu (2001); letos zanj igra že 14. sezono.

Športna pot je bila glede na podedovane gene zanj logična. Oče Adriano je bil dvigovalec uteži, mama Maria Stella tekmovalka v metu diska, 17 let je imela v lasti italijanski državni rekord. Starejši sestri Guendalina in Veronica sta bili uspešni odbojkarici. »Gigi« je rad gledal tenis, najraje Ivana Lendla, Stefana Edberga in Patricka Rafterja. Potrebo po obrambi vrat na nogometni zelenici je začutil leta 1990, ko si je kot najstnik na televiziji ogledal otvoritveno tekmo svetovnega prvenstva, na kateri je Kamerun na San Siru z zmago šokiral Argentince. »Vsak otrok, ki brca žogo, razmišlja o dajanju golov, ne prejemanju,« je poudaril, ko je razpredal o svojih začetkih. Tudi on ni bil izjema. A držo je spremenil med občudovanjem predstav kamerunske reprezentance: »Postali so moji junaki tistega svetovnega prvenstva.« Eden od igralcev mu je posebej padel v oči: neverjetni Thomas N'Kono v vratih, njegov največji vzornik, po katerem je Buffon pozneje poimenoval prvorojenca Louisa Thomasa. »Ko stojiš v vratih, se zavedaš, da je edina stvar, ki jo počneš, prejemanje oziroma branjenje zadetkov. Kar pa ravno ne osrečuje. Zato pravim, da moraš biti mazohist in egocentrik, če hočeš postati vratar. Le s takšnim značajem v tej vlogi uživaš,« je o svojem poslanstvu na igrišču razpredal edini vratar, ki je od Evropske nogometne zveze (Uefa) prejel nagrado nogometaš leta (2003).

»On je merilo za najboljše v očeh vsakega vratarja moje generacije. Ko sem začenjal z dokazovanji na igrišču, sem sanjal, da bom nekega dne postal tak, kot je on. Vsakič ko igram proti njemu, si to štejem v čast,« je klobuk pred kultnim italijanskim nogometašem snel Iker Casillas, vratar madridskega Reala. Tudi Buffonov nekdanji soigralec pri Juventusu Ibrahimović, v zadnjih treh letih as v dresu PSG, ga je ocenil v presežniku. »Najboljši vratar, s katerim sem se kdaj srečal, je Buffon. Ko sem igral pri Juventusu, je bilo na treningih v obrambi zelo težko preigrati Cannavara in Thurama. Če mi je uspelo, sem potem naletel na Buffona, ki pa ga je bilo nemogoče premagati,« je dejal švedski reprezentant.

Kontroverzni športnik, znan tudi kot kockar in goreč igralec pokerja, velja za glavnega moža v slačilnici. V zadnjem desetletju ima poleg depresije in škandala s stavami za sabo še ločitev od češke manekenke Alene Šeredove, s katero ima dva sinova. Spodrsljaji ga niso načeli, ampak okrepili. In jutri bo, močan, »našpičen« za zmago, hrepeneč po lovoriki, ustavil vrtiljak, ki se je zavrtel od Berlina 2006 do Berlina 2015. »Po devetih letih se vračam v Berlin. Prav radoveden sem, ali bodo občutki enaki. Pričakujem, da ne bo velikih razlik v primerjavi s tistimi leta 2006,« je povedal pred velikim spektaklom.