Tiskane izdaje
»Džeko Diamant« je bil nekoč ponarodeli bošnjaški navijaški vzklik. Najboljši napadalec BiH v njeni samostojnosti je bil v minulih dveh sezonah daleč od dragocenega blišča kamna, toda v prvem delu sezone doživlja reinkarnacijo – od vseh pozabljen strelec se spreminja v najbolj vročega napadalca v najmočnejši italijanski ligi.
Dve leti ga ni bilo tako rekoč videti. Če je že bil viden, je bil zaradi zelo slabih predstav in strelskih spodrsljajev. Toda zdaj je druga pesem. Tudi večno strogi italijanski komentatorji govorijo o novem, prerojenemu Džeku. »Novi Džeko izsiljuje enajstmetrovke in podaja,« so ob njegovih golih poudarili še druge Džekove odlike.
»Rad podajam soigralcem, toda moje delo je, da zabijam gole. Živim za gole in to je moje življenje,« je svoj pogled predstavil 30-letni Sarajevčan, ki je po dveletnem nazadovanju postal najmočnejše orožje rimskega kluba številka ena. Napadalec pooseblja filozofijo trenerja Luciana Spallettija. Prav on je med najzaslužnejšimi, da je Bošnjak izšel iz globoke krize, ki se je začela v zadnji sezoni pri Manchester Cityju in je dosegla vrhunec v minuli sezoni in prvi v Italiji.
»Zahteven je, vedno želi še več in zahteva več,« ni ovinkaril o Spallettijevih prijemih, ki so obrodili sadove. Izkušeni strokovnjak je za obuditev spečega leva uporabil svoj klasični recept. Nenehno je kritiziral igralca, tako rekoč po vsaki oceni nogometaševe predstave je bilo slutiti, da mu ne zaupa in da so mu šteti dnevi pri Romi. Toda kljub ostrim besedam je Džeko znova in znova začel tekmo in imel vlogo prvega napadalca. S podobnim prijemom je umiril nedotakljivega Francesca Tottija, s katerima sta si bila tako rekoč kot pes in mačka, in oživel »Faraona« Stephana El Shaarawyja.
Džeko je v vsega dveh mesecih zabil več golov, kot v vsej minuli sezoni – deset. S tremi asistencami je tudi najboljši podajalec med »golgeterji« in tako učinkovitega prvega dela sezone ni imel od leta 2012. Tedaj je v dresu Manchester Cityja v sedmih prvenstvenih tekmah dosegel pet golov, sezono pa zaokrožil pri štirinajstih.
»Sijajno, to je pravi Džeko. Želim nadaljevati v tem ritmu, ker se v njem odlično počutim,« je kar samemu sebi polaskal in priznal, da so navijači Rome dobili, kar so želeli. Med drugim je dejal, da je v serie A zelo težko igrati in da se je treba navaditi na drugačen slog igre branilcev.
»V Italiji je napadalcem še posebno težko. Potreboval sem nekaj dlje časa, da sem dojel, kako branilci pokrivajo napadalce. Zdaj se postavljam izza obrambne linije. Poudaril pa bi, da so branilci v Italiji veliko trši kot v Angliji in malo bolj udarjajo. Najpomembneje pa je, da sem opravil temeljite priprave z moštvom.«
Čeprav Džekova »strokovna« ocena pije vodo, je za njegovo preobrazbo vendarle najzaslužnejša podpora soigralcev in predvsem najpomembnejših mož v slačilnici. Ni skrivnost, da sta ga v bran pred besnimi navijači vzela sedanji kapetan Daniele De Rossi in nogometni cesar Totti. Legendarni Paolo Rossi, najboljši strelec Italije na SP leta 1982, je dejal takole: »Še pred meseci je bil Džeko za navijače opica. Zdaj je šampion. Ampak krivec za to je Totti. On je stopil v njegov bran in ga zaščitil.« Druga velika Džekova prednost je njegova osebnost. Vsi do zadnjega v slačilnici poudarjajo, da je izjemna.
»Tudi ko mu ni šlo, smo ga podpirali. Njegov značaj je najboljši, vedno je na voljo, nikoli ni vzvišen in vedno se je pripravljen žrtvovati za soigralca na igrišču,« ni skrival navdušenja nad njim kapetan De Rossi.
