Energijo z zelenic danes usmerja k pacientom

Nekdanji nogometaš Maribora Aleš Križan se danes ukvarja z bioterapijo.

Objavljeno
06. oktober 2013 11.21
Aleš Križan, 4.10.2013, Maribor
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Nekdaj je nosil vijoličasti dres Maribora, bil pomemben član reprezentance in prvi Slovenec v prestižnem angleškem nogometnem prvenstvu. Kje pa je zdaj? Od štajerske prestolnice se ni ločil, se je pa odmaknil daleč od nogometa. Vanj je tako ali tako zašel pomotoma, pravi. Zdaj je našel drugo poslanstvo – bioenergetiko.

V dneh, tednih, mesecih in letih, ko najvišjo raven slovenskega nogometa predstavlja njegov nekdanji klub, Aleš Križan živi povsem mirno in spokojno življenje zunaj sveta okroglega usnja. Seveda ga kot nekdanji nogometaš ne more povsem ignorirati. Že zato, ker je po njegovih stopinjah odšel njegov 16-letni sin. »Po nekaj letih sva torej zamenjala vlogi. Meni čisto ustreza, da sem izpregel. V vsakem poklicu se naveličaš nekaterih stvari. Ko do podrobnosti spoznaš sistem in vidiš, kako deluje, si včasih ne želiš več biti del tega,« je že na začetku pogovora dal vedeti, kakšen odnos goji do najbolj priljub­ljenega športa na svetu. »Morda si bo kdo mislil, da sem staromoden ali naiven, toda jaz šport dojemam drugače. Preveč prostora je v športu dobil posel, preveč se vse vrti okoli denarja,« je prepričan 42-letni Križan. »Imeti moraš hrbtenico in delati stvari tako, kot ti misliš, da je prav. Ko deluješ z željo po koristi, se lahko hitro zapleteš v moralno sporne zadeve. Nekateri sicer lahko gredo mimo tega in vseeno mirno spijo, drugi ne.«

Toda pustimo za trenutek to plat nogometa, vendarle je v karieri nabral tudi veliko lepih spominov. Najlepše trenutke je preživel v Angliji. S klubom Barnsley je kot prvi slovenski nogometaš leta 1997 zaigral v premier ligi. »Odtlej se je veliko spremenilo, tam se zdaj obrača ogromno denarja. Vseeno pa se mi zdi, da tisti pravi angleški navijači še vedno zadržano sprejemajo šejke in bogataše, ki prevzemajo klube. Še vedno so privrženci tradicije in pristnosti. Je pa res, da je veliko klubov v težavah, zato jim denar ne smrdi. Če pride šejk in ponudi velike vsote, ga težko odslovijo,« je Križan težko primerjal današnje razmere s tistimi, v katerih je igral sam. Kot je priznal, je bil po prestopu sprva celo nekoliko negativno presenečen. »To je bil klub, ki sploh ni spadal v prvo ligo, a mu je ravno takrat uspel preboj. Presenečen pa sem bil, da smo trenirali veliko manj kot v Sloveniji. Imeli smo veliko tekem, zato smo bili na njih spočiti. Pri nas smo trenirali ves teden in bili na tekmi utrujeni,« se spominja. Navdušili so ga tudi angleški navijači, ki popolnoma drugače gledajo na nogomet: »Seveda je rezultat pomenil veliko, toda dejansko je bilo še bolj pomembno to, da si dal vse od sebe. Spomnim se, da smo doma s Chelseajem izgubili z 0:5, a so nam vsi ploskali. Videli so, da smo se maksimalno trudili in da je bila to pač naša realnost.«

Šimundža bo zahteval red in disciplino

Pri nas bi bilo kaj takega skoraj utopično pričakovati. A vseeno ima tudi na čase v Mariboru lepe spomine. Sploh na tisto prvo obdobje, preden je odšel na Otok. Tam je »zamudil« sanjsko uvrstitev v ligo prvakov, ko pa se je vrnil, so bile stvari že drugačne. »Tisto prvo obdobje je imelo svoj čar. Bili smo mladi entuziasti in smo drugače gledali na nogomet. Delovali smo kot prava klapa, igrali za štipendijo približno 150 mark. Danes, ko vidim, da bi mladi nogometaši radi čim hitreje prišli do zaslužka, si ne morem predstavljati, da bi člani igrali za 300 evrov,« je še razmišljal o nekdanjih časih, a pritrdil, da je timski duh dvignil tudi zdajšnji rod Maribora. Kot dobrodošlo potezo vidi imenovanje Anteja Šimundže, svojega vrstnika in nekdanjega so­igralca, na mesto glavnega trenerja. Ni edini delil mnenja, da bi ga vodstvo zlahka ustoličilo že pred polet­jem. »Vedno je bil strog do sebe in mislim, da bo tak tudi do igralcev, zahteval bo red in disciplino,« je na našo prošnjo vendarle pokomentiral aktualno dogajanje v mariborskem nogometu.

To počne zelo nerad. Prav tako nerad daje intervjuje. Ima veliko izkušenj in znanja, a se je od nogometa odmaknil. Nikdar ga ni privlačilo trenersko delo. Četudi ga mnogi še vedno nagovarjajo, sploh zdaj, ko na treningih opazuje sina. Kot meni, je pri vzgoji mladih nogometašev ključna težava to, da vse preveč pou­darka dajejo obrambi. »Otrok s takšnim načinom dela ne razvije individualnih sposobnosti, ki jih ima. Da bi si upal iti driblat, ne le da štopa in podaja žogo nazaj. Nekateri so pogumni in drzni, ker imajo takšen značaj. Nekdo drug pa je lahko značajsko drugačen, a ima v sebi velik potencial. Toda njegov razvoj s tak­šnim načinom dela lahko ovirajo. Redki so, ki izstopajo že sami po sebi. Evropa pa zahteva nekaj več, ne le to, da si dober v obrambi,« se je razgovoril o pomanjkljivostih pri vzgajanju slovenskih nogometašev.

Od nogometa k bioterapiji

Sam se je v teh letih posvečal le vzgoji svojih dveh otrok, sina Mitje in tri leta mlajše Tjaše. Že enajst let prebivajo pod Pohorjem. Tam je našel svoj mir, zaživel v povsem drugem svetu, ki ima z nogometom le malo skupnega. Po končani karieri je namreč začel delati kot bioenergetik, izvaja bioterapijo po metodi Zdenka Domančića. A ta preobrat v njegovi karieri, prestop z nogometnih zelenic v precej bolj poduhovljeno sfero, ni bil tako nenaden. Le malo njegovih soigralcev je vedelo, da ga je že od leta 1994 zanimal reiki, posebna meditacijska tehnika oziroma način samozdravljenja s pozitivno energijo in izpodrivanjem negativnosti iz telesa. To mu je velikokrat pomagalo pri pripravi, zbranosti pred tekmo in s tem je eksperimentiral še kot igralec.

Vse skupaj je priznal v skrivnostnem tonu, šele ob koncu pogovora. »Ne delam s svojo energijo, temveč uporabljam tisto iz okolja. Posamez­na terapija traja štiri dni. Treba je vztrajati. Toda ker obstaja kodeks, ki narekuje, da te terapije niso plačljive (daš, kolikor daš), pacientom ne morem reči, naj pridejo spet, četudi vem, da bi bilo to zanje dobro. Pacient mora sam videti, da mora nekaj spremeniti, če si želi pomagati,« je Križan priznal tudi, da k njemu hodijo stranke z najrazličnejšimi zdrav­stvenimi težavami. Skrivnosten je ostal tudi o svoji uspešnosti, o tem pač ni tako preprosto govoriti kot o nogometnih dosežkih. »Če bi znali te stvari povezati z medicino, bi bilo idealno. A kaj, ko bele halje nikogar ne spustijo blizu.«