Tiskane izdaje
V dneh, tednih, mesecih in letih, ko najvišjo raven slovenskega nogometa predstavlja njegov nekdanji klub, Aleš Križan živi povsem mirno in spokojno življenje zunaj sveta okroglega usnja. Seveda ga kot nekdanji nogometaš ne more povsem ignorirati. Že zato, ker je po njegovih stopinjah odšel njegov 16-letni sin. »Po nekaj letih sva torej zamenjala vlogi. Meni čisto ustreza, da sem izpregel. V vsakem poklicu se naveličaš nekaterih stvari. Ko do podrobnosti spoznaš sistem in vidiš, kako deluje, si včasih ne želiš več biti del tega,« je že na začetku pogovora dal vedeti, kakšen odnos goji do najbolj priljubljenega športa na svetu. »Morda si bo kdo mislil, da sem staromoden ali naiven, toda jaz šport dojemam drugače. Preveč prostora je v športu dobil posel, preveč se vse vrti okoli denarja,« je prepričan 42-letni Križan. »Imeti moraš hrbtenico in delati stvari tako, kot ti misliš, da je prav. Ko deluješ z željo po koristi, se lahko hitro zapleteš v moralno sporne zadeve. Nekateri sicer lahko gredo mimo tega in vseeno mirno spijo, drugi ne.«
Toda pustimo za trenutek to plat nogometa, vendarle je v karieri nabral tudi veliko lepih spominov. Najlepše trenutke je preživel v Angliji. S klubom Barnsley je kot prvi slovenski nogometaš leta 1997 zaigral v premier ligi. »Odtlej se je veliko spremenilo, tam se zdaj obrača ogromno denarja. Vseeno pa se mi zdi, da tisti pravi angleški navijači še vedno zadržano sprejemajo šejke in bogataše, ki prevzemajo klube. Še vedno so privrženci tradicije in pristnosti. Je pa res, da je veliko klubov v težavah, zato jim denar ne smrdi. Če pride šejk in ponudi velike vsote, ga težko odslovijo,« je Križan težko primerjal današnje razmere s tistimi, v katerih je igral sam. Kot je priznal, je bil po prestopu sprva celo nekoliko negativno presenečen. »To je bil klub, ki sploh ni spadal v prvo ligo, a mu je ravno takrat uspel preboj. Presenečen pa sem bil, da smo trenirali veliko manj kot v Sloveniji. Imeli smo veliko tekem, zato smo bili na njih spočiti. Pri nas smo trenirali ves teden in bili na tekmi utrujeni,« se spominja. Navdušili so ga tudi angleški navijači, ki popolnoma drugače gledajo na nogomet: »Seveda je rezultat pomenil veliko, toda dejansko je bilo še bolj pomembno to, da si dal vse od sebe. Spomnim se, da smo doma s Chelseajem izgubili z 0:5, a so nam vsi ploskali. Videli so, da smo se maksimalno trudili in da je bila to pač naša realnost.«
Šimundža bo zahteval
To počne zelo nerad. Prav tako nerad daje intervjuje. Ima veliko izkušenj in znanja, a se je od nogometa odmaknil. Nikdar ga ni privlačilo trenersko delo. Četudi ga mnogi še vedno nagovarjajo, sploh zdaj, ko na treningih opazuje sina. Kot meni, je pri vzgoji mladih nogometašev ključna težava to, da vse preveč poudarka dajejo obrambi. »Otrok s takšnim načinom dela ne razvije individualnih sposobnosti, ki jih ima. Da bi si upal iti driblat, ne le da štopa in podaja žogo nazaj. Nekateri so pogumni in drzni, ker imajo takšen značaj. Nekdo drug pa je lahko značajsko drugačen, a ima v sebi velik potencial. Toda njegov razvoj s takšnim načinom dela lahko ovirajo. Redki so, ki izstopajo že sami po sebi. Evropa pa zahteva nekaj več, ne le to, da si dober v obrambi,« se je razgovoril o pomanjkljivostih pri vzgajanju slovenskih nogometašev.
Od nogometa
Vse skupaj je priznal v skrivnostnem tonu, šele ob koncu pogovora. »Ne delam s svojo energijo, temveč uporabljam tisto iz okolja. Posamezna terapija traja štiri dni. Treba je vztrajati. Toda ker obstaja kodeks, ki narekuje, da te terapije niso plačljive (daš, kolikor daš), pacientom ne morem reči, naj pridejo spet, četudi vem, da bi bilo to zanje dobro. Pacient mora sam videti, da mora nekaj spremeniti, če si želi pomagati,« je Križan priznal tudi, da k njemu hodijo stranke z najrazličnejšimi zdravstvenimi težavami. Skrivnosten je ostal tudi o svoji uspešnosti, o tem pač ni tako preprosto govoriti kot o nogometnih dosežkih. »Če bi znali te stvari povezati z medicino, bi bilo idealno. A kaj, ko bele halje nikogar ne spustijo blizu.«
