Tiskane izdaje
Ljubljana – Pot do evropskega raja, v katerem so nekoč že bili vijolični, je vse prej kot lahka. Predvsem zavoljo prenove moštva, v katerem se je v uvodnem delu sezone uveljavil Aleks Pihler. Po štirih letih se je 22-letni zvezni igralec iz Grajenščaka pri Ptuju vrnil pod Kalvarijo in hitro postal eden od najvidnejših vijoličnih mož.
Prišli ste brez hrupa in v nekaj tekmah pokazali, da bi lahko bili eden od igralcev prihodnosti. Ste pričakovali tako hitro uveljavitev v mariborskem moštvu?
Ne, ampak tudi drugi niso pričakovali, da bom tako rekoč čez noč postal prvokategornik. Morda mi ja vloga igralca iz ozadja celo ustrezala, saj sem se lahko osredotočil na to, kako se bom čim bolje uveljavil ne da bi na hrbtu nosil težko breme. Vse je bilo toliko lažje, ker so me sprejeli igralci in tudi navijači so v meni prepoznali nekoga, ki prinaša pozitivno energijo. Resnično sem deležen spodbude, ki jo kaže izkoristiti.
Maribor je razpet med domačim prvenstvom, v katerem ima v Olimpiji in Domžalah velika tekmeca, in kvalifikacijami za evropsko ligo, ki lahko prinesejo nov vzpon in milijone evrov. V čem se tekmovanji tako razlikujeta?
Tudi med najboljšimi moštvi le redka na dveh frontah igrajo različno. Maribor je prisiljen, da doma poskuša tekmece napadati, jih zasenčiti z večjo posestjo žoge in tako rekoč v vsem, a že v Evropi se mora postaviti bolj previdno. Tu izkorišča izkušnje iz preteklosti. Nekako nam uspeva, čeprav nam v Sloveniji še ne gre kot po maslu, kar je pričakovano. Da bi ohranjali svežino in vzdrževali visoko raven forme, mora trener uporabljati veliko igralcev, kar lahko povzroča tudi neprijetnosti.
Zdi se, da vam gre na evropskem bojišču bolje.
Taktično se znamo postaviti, kar je ena od najpomembnejših nogometnih odlik, saj to usmerja tekmo. V domačem prvenstvu nas predvsem zmanjkuje po uri igre. Nikakor ne moremo zdržati v visokem ritmu dlje časa. Po mojem prepričanju je to trenutna največja slabost, zaradi katere smo izgubili nekaj točk, čeprav bi si z igro lahko zaslužili več. Hkrati je bil večji del derbija z Olimpijo odličen in je kazal obrise šampionske podobe.
Z drugim novincem Blažem Vrhovcem sta se hitro ujela, prav tako z Marwanom Kabho. Vsi trije tvorite udarno moč v zvezni vrsti.
Poglavitno je, da se čutimo v igri, da se ne lovimo in drug drugega oviramo. Razlikujemo pa se toliko, da se lahko odlično dopolnjujemo.
Jutrišnji evropski tekmec Gabala je kljub lanski izkušnji v evropski ligi velika neznanka. Ste že našli rešitev za spoštljivega nasprotnika, ki je bil v dosedanjem delu kvalifikacij kot Maribor nepremagljiv?
Če ga primerjam z Levskim in Aberdeenom, je bliže bolgarskemu klubu. Morda bi bila še najbolj ustrezna primerjava z Domžalami. Neguje igro, kot jo večina klubov naše kakovostne ravni. Izhodišče je obrambna postavitev, iz katere se bliskovito izstrelijo v nasprotne napade. Proti takšnemu načinu igre se je najlažje zoperstaviti z večjo posestjo žoge. Toda to je teorija, praktična izvedba je zahtevnejša. Še veliko močnejši klubi od Maribora si težko privoščijo, da bi v gosteh uveljavili igro s premočjo v posesti.
Kdo je favorit dvoboja?
Na vsak način Maribor ni favorit, toda možnosti so 50-odstotne. Gol v gosteh bi že rahlo dvignil naše delnice, ampak pomembno je, da v Evropi igramo solidno in se kar dobro počutimo.
V vaši karieri se zlepa ne morete otresti Domžal. V SNL ste debitirali v domžalskem dresu, prav tako ste okusili temnejšo plat prehoda iz mladinske v člansko selekcijo.
Tako nepredvidljiv je lahko le nogomet, pri 18 letih so mi Domžale ponudile priložnost, ki je nisem mogel zavrniti, saj v Mariboru ni bilo videti, da bi po koncu mladinskega statusa lahko postal član prvega moštva, kaj šele, da bi igral. Takrat se mi je zdelo, da so bile Domžale najboljša priložnost za razvoj. Pod taktirko trenerja Stevana Mojsilovića sem dobival priložnosti, pod Elsnerjem nič več. Umik v Triglav in nato prestop k Zavrču sta me nato vrnila med žive.
