Tiskane izdaje
Jutranji nogometni trening na Skalni kleti, kosilo s soigralci, kava v hotelu Evropa, počitek in popoldanski individualni kondicijski trening v Šentjurju, napet večerni obračun s soigralcema in sostanovalcema v videoigricah, a le, če ni na sporedu kakšna tekma Barcelone. Tako nekako naj bi izgledal dan ta čas najboljšega nogometaša pri NK Celje, ki ima za seboj odličen prvi del sezone. V seriji neporaženosti na 18 prvenstvenih tekmah (in 22 v vseh tekmovanjih) je Benjamin Verbič z devetimi zadetki zablestel kot eden najboljših strelcev na slovenskih zelenicah, še zlasti odmeven je bil njegov gol po 11 sekundah proti Zavrču. To je bil tudi najhitrejši zadetek v zgodovini slovenskega prvenstva.
Odtlej je rutino njegovega vsakdana redno motil nemir z namigovanji o prestopu, toda, tresla se je gora, rodila se je miš, in Celjanom ga je za zdaj še uspelo zadržati. Vprašanje je seveda, kako bo po koncu sezone, sploh, če bo nadaljeval tako dobre predstave. »Vse skupaj želim čim prej pozabiti. Vsak, ki ga srečam, me najprej vpraša, ali sem se že prodal, kam bom šel in podobno. Jaz pravim, da bo že prišlo samo od sebe. Skušam se čim manj obremenjevati s tem. Seveda si vsak igralec želi narediti stopničko višje v svoji karieri, ampak očitno moram še malo počakati. Zdaj se je treba osredotočiti na nadaljevanje sezone,« je pogovor začel mladi nogometaš, ki še čaka na svoj preboj v tujino. Kje bi bila zanj ta čas najboljša sredina? »To je težko reči, vsak si želi nekam, kjer bi igral. Ne želim greti klopi, to je najslabše za mladega nogometaša. Zanima me Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Belgija ... Bolj na zahod me vleče.«
Pripravljen na priprave
Po dolgem zimskem premoru bi moral danes že brcati na Bonifiki na tekmi proti Luki Koper, vendar je zaradi jesenskih kartonov kaznovan. »Kar tri mesece smo že brez tekem, kar malo smo že nestrpni, ker ves čas le treniramo,« je povedal, da med zimskim premorom nikakor ni počival. V začetku decembra si je vzel malo premora, nato pa se proti koncu leta že začel pripravljati. »To niso treningi z žogo. Veliko sem delal na kondiciji in moči. Delaš, da prideš čim bolje pripravljen že na priprave,« je povedal o svojih individualnih treningih s kondicijskim trenerjem Branetom Žibertom. »Če želiš iz sebe narediti kaj več, moraš dodaten korak storiti sam.« Treningi s trenerjem, ki dela tudi z občasnim slovenskim reprezentantom in nekdanjim Celjanom Romanom Bezjakom (sta dobra prijatelja, povezuje ju veliko skupnih točk), so se hitro obrestovali, tudi v psihološkem smislu je napredoval. »Pri 19, 20 letih sem že igral v prvi ligi, to ti lahko hitro stopi v glavo, pa sploh še nisi ničesar naredil. Po prejšnji sezoni, ki je bila zelo slaba, smo se v klubu usedli in pogovorili. Tudi doma so mi vedno stali ob strani in me spodbujali, da naj še naprej delam, da ni konec. V pol leta se je vse spremenilo in se izkazalo, da grem v pravo smer.«
Kaj dela Messi,
In če smo že pri vzornikih, tudi Verbič je v zadnjem obdobju prvič okusil malce zvezdništva, pa čeprav le na lokalni ravni. Prepoznajo ga predvsem mladi nogometaši, prvič se mu je zgodilo, da ga je kdo prosil za podpis ali dres. Občutek, da je nekomu vzor, je bil prijeten. O prepoznavnosti je sicer še dodal, da sploh ne bere člankov o sebi, ker mu je neprijetno. Zato pa ima na tem področju vse pod nadzorom njegov oče.
Vojnik ima blizu, zato lahko kadarkoli obišče domače, a po drugi strani so njegova druga družina v zadnjih letih že postali soigralci. V Celju stanuje skupaj z Blažem Vrhovcem in Gregorjem Bajdetom. Klapa je nerazdružljiva tudi v prostem času, ko gredo na kavo v mesto, v kino, tudi kuhajo ob večerih. Tako si popestrijo mnogokrat naporen vsakdan, ob katerem si bržkone vsak športnik kdaj zaželi biti povsem navaden najstnik. Včasih, ko spremlja svoje prijatelje prek socialnih omrežij, si zaželi brezskrbnosti in zabave, a po drugi strani dobro ve, da bo tudi za to še čas po karieri. Je kaj razmišljal, kam bi ga zanesla pot, če ne bi izbral nogometa? »Ko sem bil še v šoli, sem imel veliko idej, a bi vseeno ostal v športu, verjetno bi se vpisal na športno fakulteto, ustreza mi tudi angleščina,« je povedal maturant celjske ekonomske gimnazije.
Najraje v Ljudskem vrtu
Za Celje sicer pravi, da ni najbolj nogometno mesto. »Bolj rokometno. A mislim, da se to v zadnjih letih spreminja. Več ljudi se pogovarja o nas, bolj nas prepoznavajo. Upam, da bo kmalu več ljudi na tribunah,« si je zaželel. Prav navijači so tisto, kar najbolj pogreša na tekmah slovenske lige. »Težko se je motivirati, če te gleda 200 ljudi. Razlika je že v Ljudskem vrtu, kamor pride kakšnih 4000 navijačev in vsi navijajo.«
Tekme proti Mariboru se tudi najbolj veseli v nadaljevanju sezone. Čeprav se njegova želja o prestopu ni uresničila, mu motivacije in želje po dokazovanju ne manjka. »Skrivaj si vsi želimo kvalifikacij za evropsko ligo, poleg tega naš klub še ni bil državni prvak, na dveh frontah, tudi v pokalu, smo še v igri. To je prvi cilj, čeprav moramo biti realni. Sicer pa je moja želja, da poleti prestopim in naredim korak višje, da vidim, kako je drugje in ali se lahko zoperstavim boljšim igralcem v Evropi. Ene sanje sem delno tudi že izpolnil: ko me je selektor poklical v reprezentanco. Bilo mi je žal, da zaradi poškodbe nisem mogel zaigrati proti kolumbijskim zvezdnikom, a saj bo še kakšna priložnost. Če bom le še naprej dobro igral.«
