Igralce v knjižnice namesto v kavarne

»Po porazu s 3:6 je prišel k meni in se smejal. Dejal je, da je zelo srečen, ker so zabili tri gole. Pogledal sem ga in si mislil, da se šali. Toda bil je zelo resen. Jezno sem mu odgovoril, da smo res zabili tri gole, a jih prejeli kar šest, kar je katastrofa.« To je bila ena od anekdot, ki jo je razkril nekdanji predsednik Pise Romeo Anconetani. V glavni vlogi je bil nogometni trener Mircea Lucescu.

Od tega je minilo že 26 let, v tem obdobju pa je Romun postal živa evropska trenerska legenda in eden od najprepoznavnejših nogometnih strokovnjakov v 21. stoletju. Med kolegi je izjemno spoštovan. Pred dnevi je končal še eno sijajno poglavje, dolgo 12 let. Zapustil je ukrajinskega velikana Šahtar in kljub starosti 70 let sprejel še en velik izziv – za dve leti je sklenil pogodbo z ruskim klubom Zenit. V St. Peterburgu je bil tri sezone trener Portugalec Andre Villas-Boas.

Lucescu spada v kategorijo nogometnih genijev in ljudi z veliko talenti, je duhovit poliglot, ki govori sedem jezikov, poleg maternega romunskega še angleško, italijansko, portugalsko, špansko, turško, francosko in rusko. Oblikoval je poseben trenerski slog, ki ga je odlikovala pedagoška žilica, mlade igralce je poleg nogometa učil tudi življenja. »Starejšim igralcem pri 30 letih ne moreš spreminjati navad in razmišljanja,« je preprosto pojasnil, zakaj favorizira mlajše igralce. Govoril jim je, da naj raje hodijo v gledališča, knjižnice ali da naj študirajo, kot da obiskujejo kavarne.

V Italiji se je v devetih letih učil in izučil trenerskega posla. Pisa, Brescia in Reggiana so bili pravšnji klubi za učenje in privajanje na vrhunski nogomet, ki mu seveda ni bil tuj. Konec osemdesetih in začetku devetdesetih let minulega stoletja je bila Romunija svetovna velesila, igralci iz te balkanske države pa so veljali za evropske Brazilce.

Navdušil je tudi slovitega Interjevega »padroneja« Massima Morattija. Ta mu je zaupal vodenje črno-modrih z Ronaldom in Robertom Baggiom v glavnih vlogah na začetku sezone 1998/1999. Ni zdržal dolgo, a je pustil izjemen pečat. Po eni od zmag nad Romo s 4:1 in po zaostanku z 0:1 je Moratti priznal, da je videl dotlej najboljši Inter. Na domačem stadionu je Inter blestel, v naslednjih štirih tekmah je zabil kar 21 golov, toda to je bilo premalo. Moral je oditi zaradi slabih izidov v gosteh.

»Imel sem veliko poškodovanih nogometašev, zato sem dal priložnost mlajšim. Ko so se starejši zvezdniki začeli vračati, so se začele težave. Niso sprejeli taktičnih zamisli. Tudi zato raje delam z mladimi,« je zadnjo italijansko izkušnjo opisal Lucescu, ki je po turškem štiriletnem obdobju leta 2004 prišel v Doneck. Začela se je doba Šahtarja. Pod Lucescujevo taktirko je Šahtar postal najboljši klub iz nekdanje Sovjetske zveze. Ambiciozni predsednik, lastnik kluba in eden od najbogatejših Ukrajincev Rinat Ahmetov je v Romunu ujel ne le trenerja, temveč strokovnjaka s prvovrstnim občutkom za posel, ki je tajkuna prepričal, da uspehov ni mogoče doseči čez noč.

Lucescu je mojstrsko obvladal vzgajanje Brazilcev, ki jih je prek prepletene mreže skavtov kupoval za nizke zneske in jih izbrusil za rekordne prodaje. Fernandinho (Manchester City, 40 milijonov evrov), Willian (Chelsea, 35), Douglas Costa (Bayern, 30), Alex Teixira (Kitajska, 50), Elano (Manchester City, 16) so najbolj znani Brazilci. Ob Južnoameričanih je najbolj znani izdelek, izbrušen pri Šahtarju, Armenec Henrik Mhitarjan (Borussia Dortmund, 27,5), v Barcelono je odšel tudi domači fant Dmitrij Čigrinski (30). Najbolj pa je zaupal Dariju Srni. Hrvat je k Šahtarju prestopil leto prej kot Lucescu, 2003., in je še zdaj simbol iz Donecka izgnanega kluba.