Je suis* Domžale

V teh dneh, ko domžalski nogometni privrženci in z njimi vred tudi večina slovenskih iskreno uživajo v uspehih Simona Rožmana in njegovih junakov z igrišča, sem se vrnil dobro desetletje v preteklost, v leto 2005. Bržkone v odločilen del domžalske pravljične preobrazbe iz primestnega kluba v enega od paradnih konjev slovenskega klubskega nogometa. Povezan je z Mariborom, brez katerega te zgodbe, kot jo v Domžalah pišejo zdaj, verjetno niti ne bi bilo.

Domžale pod taktirko ključnega moža in spiritus movensa Staneta Oražma ter njegovih prvih strokovnih izbrancev iz Ljubljane, trenerja Slaviše Stojanovića in športnega direktorja Nenada Protege, so bile že debelo v nastajanju. Manjkal je le še klik, ki bi jih izstrelil na slovenski vrh, potem ko je bila Olimpija že na pragu ukinitve, Maribor pa v neustavljivem zatonu. Mimogrede, Domžale so sprožile tudi prvo Zahovićevo revolucijo, ko so z dvema igralcema manj prizadejale enega od najsramotenjših mariborskih porazov (0:4). Prišel je v 22. kolu prvenstva, ki je imel tedaj še trikrožni sistem, s skupinama za ligo za prvaka in za obstanek v zadnji tretjini. Neznanka je bila, kdo bo šel v ligo za prvaka, Domžale ali Maribor? Krajšo po porazu na Ptuju je potegnil Maribor. Celo Drava se je uvrstila v ligo za prvaka. Vse drugo je le še zgodovina. Domžalska uspešnica se je le še stopnjevala z vrhuncem zaporednih naslovov v letih 2007 in 2008 in sedanjim, ki jim omogoča bitke z uglednimi evropskimi tekmeci.

Domžale so ena od največjih prijetnih zgodb o uspehu. Nastajala je tudi ob srečnih okoliščinah, brez katerih jih v Sloveniji ni mogoče ustvarjati. Povezane so bile z odzivnostjo in naklonjenosti domačega okolja. Domžalsko je dopolnjevala nekdanja županja in bivša predsednikova soproga Cvetka Zalokar Oražem, ki je s trdno mestno podporo klubu omogočila infrastrukturni razvoj in onemogočila zdrs ob morebitnem neuspehu ali zastoju.

Pa vendar, če bi koga lahko izpostavil v tej vrhunski domžalski preobrazbi, je to predsednik Oražem. Njegovi ambicioznost, agilnost, entuziazem in organizacijske sposobnosti so Domžale postavili in zasidrali na slovenski nogometni zemljevid, na katerem se kljub vsemu ni lahko obdržati. Še posebno če deluješ v senci močnejšega, kot so Domžale proti – kakršnikoli – Olimpiji. Oražem je bil pogosto užaljen in tudi zamerljiv do medijev ob dobronamernih kritikah, a vendarle jih je tudi upošteval in znal potegniti črto med dobrim in slabim. V veliki večini je izbral usposobljene sodelavce in jim prepustil strokovne odločitve, tako da zdaj lahko uživa v sadovih svojega življenjskega dela. Stvaritve, ki je ni lahko voditi, a ima sistem, ki omogoča pretok znanja in delovne sile brez vidnih pretresov.

Domžale so vzorčni model delovanja za manjše klube. Postale so močno podjetje z vidnim pečatom obrtniških spretnosti, ki so nekoč ustvarile najbogatejšo občino v rajnki državi. Imajo spodoben objekt, odlično organizirano nogometno šolo in ne nazadnje tudi dobre menedžerske povezave, ki jim s prodajo igralcev omogočajo vzdrževanje visokih standardov in še zdaleč nič več poceni ustroja.

Seveda ni vse zlato, kar se sveti. Tudi domžalska športno-poslovna politika ima svoje slabosti, ki jih narekujejo visoko postavljeni cilji. O njih, razen namiga, da so njihovi odličnjaki iz mladinskih vrst praviloma neuporabni za člansko reprezentanco, kdaj drugič. Zdaj je vendarle v modi »Je suis Domžale«!

*Jaz sem