Kamplovih 20 milijonov šele na 50. mestu v Evropi

Nogometni klubi še nikdar niso odšteli za nove nogometaše toliko kot v zadnjem poletnem prestopnem roku. Kljub dejstvu, da je zastala večletna nakupovalna vročica na Kitajskem, so skupno denarno vsoto za nove igralce zajetno povečali predvsem najbogatejši klubi v Evropi. Slednji so odšteli za okrepitve debelo milijardo evrov več, kot so iztržili s prodajo svojih igralcev.

Lizbonski Sporting je poleti angažiral znanje 25-letnega argentinskega reprezentanta Marcosa Acuñe, za predčasno prekinitev pogodbe z Racingom iz okolice Buenos Airesa pa je argentinskemu klubu odštel okroglih 10 milijonov evrov odškodnine. Na prvi pogled nič posebnega, bi zatrdili nekateri, levo krilo argentinske reprezentance – Acuña je v zadnjem letu in pol zbral 6 nastopov v družbi Lionela Messija – gotovo sodi med boljše na svetu, 10 milijonov ni velika številka. To je res. Podatek dobi drugo razsežnost ob spoznanju, da je odškodnina za Acuño natančno 146. po višini v zadnjem poletnem prestopnem roku. Klubi so torej za 145 igralcev odšteli višjo odškodnino, dejanska številka pa je zanesljivp še večja. Primer: PSG za nakup Kyliana Mbappeja ni odštel tako rekoč nič, saj si ga je uradno le izposodil pri Monacu, v resnici pa bo naslednje leto zanj odštel neverjetnih 180 milijonov evrov. Na podoben način je kupil več nogometašev tudi Milan, ki se je poleti okužil z »virusom« kitajske nakupovalne mrzlice ... Klubi so torej pri kvalitativni in kvantitativni širitvi svojega kadra začeli iskati inovativne poti in različne pogajalske taktike, s katerimi so vsaj začasno morda prelisičili tudi Uefin oddelek za finančni ferplej. Uefa je resda sprožila preiskavo zoper PSG, zato zgodba še čaka na epilog.

Kampl, Cuadrado in Matuidi

Nadaljnja analiza Fifinega oddelka za spremljanje prestopov (TMS; Transfer Matching System) razkriva še en zanimiv podatek: približno 300 prestopov je bilo vrednih več kot 5 milijonov evrov (zgolj odškodnina), kar je enormna številka, natančno deset odškodnin pa je bilo visokih najmanj 50 milijonov evrov. Tovrstne odškodnine so zahtevali klubi za nogometaše, kot so Neymar (222 milijonov evrov; iz Barcelone v PSG), Ousmane Dembele (105; Dortmund-Barcelona), Romelu Lukaku (85; Everton-ManUtd), Alvaro Morata (62; Real Madrid-Chelsea), Benjamin Mendy (58; Monaco-ManCity), Alexandre Lacazette (53; Lyon-Arsenal), Kyle Walker (51; Tottenham-ManCity), Bernardo Silva (50; Monaco-ManCity), Gylfi Sigurdsson (50; Swansea-Everton), Nemanja Matić (50; Chelsea-ManUtd).

Prestop Kevina Kampla iz Leverkusna v Leizpig je bil denimo vreden 32 milijonov evrov, pri čemer 12 milijonov pomeni njegovo plačo v naslednjih štirih letih – 3 milijone letno –, 20 milijonov pa je moral Leipzig odšteti Bayerju, da je slednji predčasno prekinil pogodbo s slovenskim reprezentantom. Kamplova odškodnina v višini 20 milijonov kotira na 50. do 58. mestu odškodnin v zadnjem prestopnem roku. Toliko so namreč stali nove klube (ali klube, pri katerih so bili prej zgolj na posoji) tudi Dalbert (Inter), Cuadrado (Juventus), Maksimović (Napoli), Matuidi (Juventus), Muriel (Sevilla), Philipp (Borussia D.), Süle (Bayern) in Torres (Porto).

7590 prestopov igralcev

Fifa je uvedla sistem TMS oktobra 2010, 167 od njenih 211 članic ima odprt prestopni rok od 1. junija do 1. septembra. Letošnje poletje je bilo rekordno, klubi še nikdar prej niso namenili za nove nogometaše toliko denarnih sredstev kot v mesecih junij, julij in avgust. V natančno 93 dneh je TMS zabeležil 7590 prestopov po vsem svetu, pri čemer je treba poudariti, da največ prestopov (58,3 %) pade na igralce brez pogodb, le 16,7 odstotka prestopov pa zaznamuje odškodnina med enim ali drugim klubom (ang. permanent transfers). Približno v 13,9 odstotka gre za posoje, 11,1 odstotka prestopov pomenijo vrnitve v prejšnji klub po koncu posoje.

Kljub dejstvu, da gre v večini primerov za prestope brez plačila odškodnine, je bilo letošnje poletje rekordno. Samo klubi iz petih najmočnejših evropskih prvenstev so poleti odšteli za nakupe novih nogometašev okrogle tri miljarde evrov odškodnin (glej tabelo), kar je 32 odstotkov več kot pred letom dni in denimo 82 odstotkov več kot poleti 2013. Trend je dobro viden in nedvoumen – v evropskem klubskem nogometu vlada čedalje večja kupna moč kot posledica zajetnejših pogodb o prodaji TV pravic, višjih nagradah za uspehe pod okriljem Uefinih tekmovanj in učinkovitem pozicioniranju klubskih izdelkov pri navijačih.

Dobiček = manjša moč?

Ni presenetljivo, da so letos odšteli daleč največ za okrepitve angleški ligaši, in sicer 1,173 milijarde evrov, medtem ko so s prodajo svojih igralcev iztržili 318 milijonov evrov. Gre za neto izgubo v višini 854,79 milijona evrov (glej tabelo) oziroma daleč največjo investicijo v nove kadre med vsemi v Evropi. Daleč zadaj sledijo francoski klubi (minus 135 milijonov), toda povečini le zavoljo megalomanskih nakupov Parižanov, nato španski in nemški klubi. Italijanski prvoligaši so letošnje poletje na tržišču poslovali z dobičkom (94,75 milijona €), kar običajno ni najboljša novica za konkurenčnost klubov v evropskih tekmovanjih ... Skupna »izguba« klubov iz petih najmočnejših držav v prestopnem roku znaša 1,005 milijarde evrov.

Iz posebnega poročila Fifinega oddelka TMS je razvidna še ena podrobnost: nove destinacije nogometašev, ki zapuščajo posamezna najmočnejša državna prvenstva. Kar 21 nogometašev se je denimo iz Francije preselilo v Turčijo, 16 pa iz Španije v sosednji Gibraltar. Anglešo prvenstvo je na različne načine zapustilo 477 nogometašev – 84 jih je odšlo na Škotsko, 77 v Wales, 55 v Španijo, 34 na Nizozemsko in 24 v Italijo. Če jih je 477 začasno končalo tekmovanje v premier league in dveh nižjih ligah, pa je v najbogatejše nogometno okolje na svetu vstopilo 526 nogometašev.