Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija in Anglija imata kratko, toda bogato medsebojno nogometno zgodovino. Pomerili sta se na Wembleyju (2:1) in svetovnem prvenstvu (1:0), kar druži le malo reprezentanc na svetu. V soboto ob 18. uri se bosta udarili še tretjič, le redki pa bodo imeli odtlej v življenjepisu nastop na vseh treh tekmah.
Le šesterica slovenskih legionarjev je začela zgodovinsko tekmo na Wembleyju 5. septembra 2009 in pozneje še mundialsko »mojstrico« v pristaniškem mestu Port Elizabeth (danes Nelson Mandela Bay op. p.) 23. junija 2010. Vratar Samir Handanović, Boštjan Cesar, Mišo Brečko, Valter Birsa, Andraž Kirm in Milivoje Novaković imajo zato med vsemi Slovenci najbogatejše izkušnje z otoško reprezentanco, svoje pa lahko povedo tudi strelec Zlatan Ljubijankić, ki je dobil minutažo na obeh tekmah, Nejc Pečnik, ki je v Londonu zrežiral akcijo za gol Ljubijankića (edini slovenski proti Angležem), in Dalibor Stevanović, ki je tedaj prav tako za nekaj minut okusil vonj angleške svete trave. Med reprezentanti, ki jih je Srečko Katanec povabil na tokratni zbor, je bil obakrat v izbrani vrsti tudi branilec Branko Ilić, toda prejšnji selektor Matjaž Kek ga tedaj ni poslal v ogenj.
Omenjeni fantje so povečini še dandanes nosilci igre Slovenije, kar je zgovoren podatek o tem, da še niso dosegli igralskega zenita in da morda sestavljajo eno od najbolj izkušenih reprezentanc na stari celini. Anglija, ki resda premore neizmerno večji kadrovski bazen od Slovenije – v Angliji imajo 1,4 milijona registriranih nogometašev, pri nas 30.000 –, je odtlej močno prevetrila in delno pomladila svojo člansko reprezentanco, poslovili so se denimo dolgoletni nosilci igre John Terry, Steven Gerrard in Frank Lampard. Med nogometaši, ki jih je povabil na ples s Slovenijo selektor Roy Hodgson, je le Wayne Rooney začel obe dosedanji medsebojni tekmi v Londonu in Port Elizabethu. Razmerje med Slovenci in Angleži po tem merilu izkušenosti je torej kar 6:1. Pred petimi leti sta dobila na Wembleyju stranski vlogi tudi Michael Carrick in James Milner (na klopi pa sta ostala rezervni vratar Fraser Foster in Gary Cahill), Milner, danes udarni vezist Manchester Cityja, je nato v Južni Afriki začel tekmo pred 36.893 gledalci, na klopi pa sta ostala vratar Joe Hart in Carrick.
Slovenci tri leta starejši
V angleški reprezentanci ni več niti neugodnega napadalca Jermaina Defoea, ki je Slovencem zabil gol na obeh tekmah (drugega je na Wembleyju pred 67.232 navijači primaknil Lampard).
Da so Slovenci v povprečju res veliko starejši in vsaj na papirju bolj izkušeni od Angležev, potrjuje tudi pogled v zapisnika oktobrskih tekem v Talinu, kjer so Angleži zmagali z 1:0, in Vilniusu, kjer je šlo po zmagi z 2:0 za uspešen večer Slovenije. Začetna enajsterica Roya Hodgsona (Hart, Chambers, Baines, Henderson, Cahill, Jagielka, Wilshere, Delph, Welbeck, Lallana, Rooney) je bila namreč za debela tri leta mlajša od zasedbe, ki jo je poslal na igrišče z umetno travo med vilniuškimi gozdovi Srečko Katanec (Handanović, Brečko, Cesar, Ilić, Struna, Kirm, Stevanović, Kurtić, Pečnik, Kampl, Novaković). Razlika treh let in treh mesecev – 29,6:26,3 – namiguje tudi na to, da Hodgson ta čas gradi reprezentanco, ki bi lahko dozorela šele na SP 2018 v Rusiji, medtem ko bi številni Katančevi izbranci bržčas doživeli drugi karierni vrhunec na euru 2016 v Franciji.
Bržkone bi bilo slabih 2000 slovenskih navijačev na Wembleyju močno navdušenih, če bi gostujoči reprezentanci uspelo dobro unovčiti bogatejše izkušnje z mednarodnih tekem. »Mladost je namreč pogosto res norost« in resda nadarjene ter atletsko grajene angleške nogometaše bi nemara lahko zajela tudi živčnost, če ne bi hitro našli poti do vrat Samirja Handanovića. To pa bi bila voda na mlin izkušenih Slovencev, ki so imeli doslej z otoškimi reprezentancami povečini negativne izkušnje (glej tabelo).
