Tiskane izdaje
Začnimo z dobro novico za NZS: petkova tekma v Trnavi je sprožila na družbenih omrežjih več odzivov kot razsodba Arbitražnega sodišča o Piranskem zalivu. Nogomet torej kotira visoko kljub neobetavnem položaju reprezentance v boju za Rusijo 2018.
Slaba novica? Zdi se, da niti slovenski reprezentanti ne verjamejo več v uspešen konec kvalifikacij za šampionat, ki bo gostoval v največji državi na svetu. To je možno sklepati iz besed kapetana Boštjana Cesarja, ki se je javno vprašal, ali si vsi člani jate na Brdu zaslužijo obleči majico z državnim grbom.
Motiv »Cesija« ni sporen, na igrišču je vselej pustil srce. Iz besed Srečka Katanca je možno razbrati, da Slovenija tako ali tako ni merila na mundial, četudi si je tja želela. Upoštevaje dejavnike, ki odločajo na igrišču velikosti 105 x 68 metrov, Slovenija res ni bila favorit za 2. mesto niti v skupini F niti kadarkoli prej v 25 letih. Tega ne moreta spremeniti niti podviga Srečka Katanca v letih 1999 in 2001, niti epska zmaga Matjaža Keka nad Rusi leta 2009.
Slovenija je v zadnjem času postala znano nogometno ime zavoljo odličnega vseevropskega povezovalca Aleksandra Čeferina, toda prvi mož Uefe ne more igrati v Katančevi zvezni vrsti tako uspešno, kot bi denimo Luka Modrić ali Toni Kroos.
Če je padec za Anglijo, Slovaško in Škotsko pričakovan, sta gotovo nepričakovani nemoč Slovencev v Glasgowu in njihova obupna podoba v Trnavi. Slovaki niso bavbav, toda v Trnavi smo – le zaradi bledih gostov – dobili vtis, da bi se jih ustrašil tudi Chuck Norris.
Slovenci so padli brez izstreljenega naboja, četudi so v primerjavi kotirali višje. Zgovorna je primerjava začetnih enajsteric – povprečna vrednost igralca (v mio €) 77:75, povprečna starost 29:28, povprečje odigranih minut v tej sezoni 324:198, število doseženih klubskih golov v tej sezoni 10:4, število podaj za gol 4:3 in povprečna višina (v cm) 185,5:182,5. Vse v prid Slovencev, ki so delovali kot razbita vojska! Težko je oporekati praktičnemu nogometnemu znanju Srečka Katanca – toliko koristnega opazi na igrišču le Brane Oblak, le redki trenerji v širši okolici opazijo več.
Hkrati se je težko znebiti vtisa, da v Glasgowu in Trnavi nogometaši niso bili »pravi« in da selektor iz njih ni iztisnil optimuma. Četudi Benjaminu Verbiču na Slovaškem ne bi spodrsnilo zavoljo napačno izbrane premehke obutve in bi morda ostalo pri 0:0 – lahko bi igrali ad infinitum, pa gostje ne bi sprožili strela –, bi bil končni vtis podoben.
Tek fantov po igrišču brez cilja morda izvira iz globje težave. Zdi se, da ne sledijo selektorju predvsem mlajši, za katere je uporaba komplementarne energijske medicine, ki jo je vpeljal Katanec v reprezentanco v zadnjih letih, »tretji svet«. Škoda, da Srečko ni vztrajal le pri nogometnih izzivih, na katere se odlično spozna sam, torej brez pomoči zakoncev Rupert, ki sta pomagala dvema ali trem, v nogometno družino pa vnesla nemir in nezaupanje.
Alternativna bioterapija pomaga, ne more pa odločati. Kot da bi Katanec pozabil, zakaj je v eri po Slaviši Stojanoviću izenačil najdaljši niz zmag v zgodovini kvalifikacij za SP: kot eden redkih v Evropi je – brez alternativcev – zmlel Islandijo, po zmagah s Ciprom in Albanijo nadigral Norvežane in se na lučaj približal Braziliji 2014. Štiri leta zatem smo žal spet bližje Braziliji kot Rusiji.
