Tiskane izdaje
London – Diego Costa je ostrostrelec, Eden Hazard mož za poteze z dodano vrednostjo, Cesc Fabregas je glavni povezovalec v zvezni vrsti, Thibaut Courtois je v vratih dostojni naslednik Petra Čecha, toda samo en je pravi simbol Chelseaja, John Terry. V vlogi kapetana je v soboto igral že 500. tekmo za moštvo s Stamford Bridgea.
V vzhodnem delu Londona v Barkingu rojeni Terry je nedotakljivi mož Chelseaja. Londončan od glave do pete, tako rekoč edini pravi angleški simbol v globaliziranih mestnih klubih, od 14. leta starosti se v njegovih žilah pretaka modra, Chelseajeva kri. Pri 17 letih je že prvič igral za člansko moštvo. Brez njega si niti Jose Mourinho ne predstavlja moštva, ki naskakuje vse možne lovorike v tej sezoni.
»Vprašanje je bilo, ali lahko igramo brez Diega Coste. Pokazali smo, da smo tudi brez Coste močni, da smo lačni zmag in naslovov. Doslej je bil tako prepričljiv, da so se ljudje spraševali, kako bomo delovali brez njega,« je povedal 33-letni igralec z avtoriteto in drznostjo, ki je marsikomu dvignila tlak in sprožila val ogorčenja. Že 12 let na roki nosi kapetanski trak, prvič ga je nosil že leta 2001. »To je res neverjetno in velik dosežek,« je Terry ponosno dejal ob težko ponovljivem jubileju. Cenili so ga vsi največji trenerji, Claudio Ranieri, Jose Mourinho, Guus Hiddink, Carlo Ancelotti, Luiz-Felipe Scolari in Fabio Capello. Nihče mu ni upal ali želel vzeti traku. In niti en angleški kapetan ni osvojil toliko lovorik, kot jih je on – 13. Pri čemer ima pred seboj še nekaj sezon.
Terry je navsezadnje tipični angleški »fajter«, vzgajan tudi na ulici in ne le v nogometnih razredih. Toda ohranil je dušo in veliko srce, je dobrotnik, ki je zelo dejaven v številnih humanitarnih dejavnostih. Za seboj ima tudi burno in divjo preteklost. Ušpičil je toliko neumnosti, da je vestno polnil časopisne stolpce rumenih rubrik. Med njimi izstopata vsaj dve: z rasističnimi opazkami je obsul Antonyja Ferdinanda, mlajšega brata slavnejšega Ria in nekdanjega soigralca v reprezentanci. Rio je v svoji biografiji zapisal, da je John največji idiot in da je z njim opravil za vse čase. Bivšemu klubskemu in reprezentančnemu soigralcu Wayneju Bridgeu pa je John v slogu Casanove za »nekaj noči« speljal tudi srčno izbranko. »Simpatija je iz platonske ljubezni preskočila v posteljno,« so bili leta 2010 pikri neizprosni rumeni časniki, ki so odkrili in skuhali prvovrstno afero. Terryja je stala odvzema kapetanskega traku Anglije, kmalu tudi reprezentance.
Vse ostane v družini, bi lahko zapisali. Od očeta Edwarda je John podedoval »talent« za neumnosti. Terry st. je bil že obsojen zaradi razpečevanja droge (kokaina), letos marca ga je sodišče oprostilo obtožb, da naj bi zunaj »puba« nekoga nahrulil s »Pakijem« (tako v Angliji pravijo prišlekom iz Pakistana) in ga udaril z glavo.
Na igrišču je John Terry silak deškega videza, ki redkokdaj pokaže bojevit obraz in jezo. Tudi takrat, ko je tepen, kar je redko, ali takrat, ko udari sam. V tem je zvit mojster, njegovi prekrški so pogosto prikriti in pobalinski. Toda le malokdo v Angliji in tudi širše mu očita, da ni odličen štoper. Ima izjemen občutek za prebiranje igre, s čimer nadomešča okornost, in tudi zavidljivo tehnično znanje. Oboje je pridobil v mlajših kategorijah, ko je igral v zvezni vrsti. Zaradi naključja je postal štoper, ker je zmanjkalo branilcev, ni pa bilo nikogar drugega, ki bi po stasu in značaju ustrezal podobi robustnega branilca.
Naj se okoli Johna Terrya spletajo še tako neprijetne zgodbe, pa je jasno, da je mož, brez katerega si ta trenutek navijači Chelseaja ne predstavljajo moštva. A prek nečesa niti on ni mogel iti. Prek klubske politike, ki z igralci, starejšimi od 30 let, ne sklepa več kot enoletnih pogodb. John je pred to sezono želel dveletno, a se mu želja ni izpolnila. Klub pa ga je vseeno debelo nagradil. V tej sezoni bo prejemal najmanj 190.000 evrov na teden, ne da bi stopil na igrišče. Z bonusi bo bogatejši še za nekaj deset tisoč evrov.
