Lyon sanjsko prizorišče finala za nogometno Francijo
Evropa odpira dvomesečni festival vrhunskega nogometa. Francozi v sredo zvečer (20.45) po zgodovinsko prvo lovoriko. Marseille bo moral preskočiti Atletico.
Odpri galerijo
V Lyonu znajo pogosto pripraviti spektakularno vzdušje za navzoče na nogometnih tekmah na tamkajšnjem štadionu.
Sredin vrhunec bojev v evropski ligi, ko se bosta v Lyonu merila Atletico in Marseille, bo le prvi spektakel, ki bo v naslednjih mesecih pritegnil nogometno družino. Nogometni festival bo doživel vrhunec sredi julija v Moskvi, vmes bo obiskal Kijev, ta teden bodo v ospredju Francozi. In Uefa bi težko izbrala boljše prizorišče finala evropske lige, kot je nogometno okolje Lyona.
Ob pregledu francoskih medijev je nemogoče prezreti vznemirjenje, s katerim tamkajšnja nogometna skupnost pričakuje finale evropske lige. Težko je verjeti, da se Francozi podajajo v boj za svojo prvo lovoriko v klubskem tekmovanju, ki živi vse od leta 1972. Četudi so klubi iz 65-milijonske države pogosto veljali za najboljše na stari celini, so vselej igrali v senci otoških, pozneje pa italijanskih in španskih tekmecev. Slednji so vzeli domov okroglih deset pokalov, Italijani devet, Angleži osem, Nemci šest, med osvajalci evropske lige in predhodnega pokala Uefa so tudi klubi iz Nizozemske, Portugalske, Rusije, Švedske, Belgije, Ukrajine in Turčije.
Tudi v pokalu velesejemskih mest (1955-1971), ki je neuradni predhodnik pokala Uefa, med zmagovalci najdemo denimo Barcelono, Romo, Arsenal, tudi Dinamo Zagreb, toda nobenega kluba iz Francije ... Ni torej čudno, da tamkajšnji privrženci nogometa gojijo visoka pričakovanja pred sredinim (20.45) spopadom Marseilla z resda favoriziranim Atleticom z Janom Oblakom v vratih. Francozi so zmogli pet uvrstitev v finale ('78,'96, '99, '04, '18), zadnje tri je nanizal prav Marseille.
Imenitni štadion Lyona z vrhunsko akustiko in udobjem za navijače gotovo predstavlja sanjsko prizorišče za morebiten zgodovinski podvig Francozov. Sodoben infrastrukturni spomenik (59.000 sedežev) po zamisli znane globalne arhitektske korporacije Populous, za katerega je nogometni klub Lyon odštel 415 milijonov evrov, predstavlja le enega od magnetov za navzoče na sredinem spektaklu. Kdor si je ogledal vsaj eno od šestih tekem evropskega prvenstva prav na tem štadionu, gotovo pozna razmere, ki bodo pričakale kluba v sredo zvečer. Med eurom 2016 je mesto živelo za nogomet, na posamezni tekmi ni bilo navzočih manj kot 50.000 navijačev, četudi je reprezentanca Francije igrala na Lyonovem štadionu le dvoboj osmine finala z Irsko. Ena od lepotic prvenstva je bila prav spektakularna predstava Madžarske in Portugalske v Lyonu (3:3), ko so Madžari trikrat prešli v vodstvo, a so poznejši evropski prvaki trikrat izenačili in se skozi šivankino uho prebili v izločilne boje šampionata.
Lyon in 55 km oddaljeni St. Etienne sestavljata eno najbolj pristnih nogometnih navez v Evropi, nogometno okolje, ki je po strasti do te igre z žogo in intenzivnosti navijanja primerljivo tudi s klasičnimi osmi Liverpool-Manchester, Milano-Torino in Dortmund-Gelsenkirchen. Ne nazadnje premore največ naslovov državnega prvaka med vsemi v Franciji prav St. Etienne (10), kar večkrat ponosno izpostavi tudi tamkajšnji slovenski legionar Robert Berić, šele nato sledijo v zadnjih desetletjih bolj uspešni Marseille (9), Nantes in Monaco (po 8), PSG in Lyon (po 7).
Uefa je izbrala kar pravšnje prizorišče, potem ko so že doživeli vrhunec evropske lige od Moskve do Lizbone, od Dublina do Istanbula, prihodnje leto bo prizorišče finalne tekme celo v metropoli Uefine azijske članice v Bakuju. Prav letos mineva jubilejnih 20 let od reforme tekmovanja, ko so leta 1998 prekinili z igranjem dveh finalnih tekem in za prvo prizorišče zaključnega vrhunca izbrali prav francosko mesto, tedaj na pariškem štadionu Park princev.
Navijači bodo imeli kaj početi tudi med pripravami na sredin večerni derbi, saj Lyon ponuja veliko več kot le nogometne užitke; štadion je denimo lociran v predmestju Decines-Charpieu, dobrih deset kilometrov iz središča mesta. Lyon sodi med najlepša mesta v Franciji, na nek način predstavlja tudi državno nogometno središče, saj se nahaja med 470 km oddaljenim Parizom in 320 km oddaljenim Marseillem. Premore tudi ragbijsko, hokejsko in košarkarsko ekipo (slednja igra v bližnjem Villeurbannu), središče dogajanja predstavlja nogomet, četudi so zabeležili rekordni obisk štadiona prav na reprezentančni tekmi v ragbiju, ko je videlo poraz Francozov z Novozelandci 58.607 gledalcev. Bolj zahtevni ne prezrejo niti drugih značilnosti regijske metropole, od kulinarično privlačne pokrite tržnice do razgledne panoramske točke s tamkajšnje bazilike Notre-Dame. Stari del mesta s številnimi kulturnimi točkami in tradicionalnimi restavracijami pa je del Unescove dediščine.
Mesto, ki letno ustvari približno dvakrat večji družbeni proizvod kot celotna Slovenija, krasi tudi vrhunska prometna infrastruktura, kar omogoča dodatno udobje za nogometne obiskovalce. Med slednjimi naj bi bilo veliko Špancev, prevladovali pa naj bi vendarle gostje iz Provanse, ki bodo igrali za prvo vsefrancosko lovoriko v tem tekmovanju – četudi obstaja v deželi srdito rivalstvo med največjimi klubi. Marseille se želi vrniti v evropski vrh, to je poudaril tudi ameriški investitor Frank McCourt, ki je poleti 2016 odkupil delnice kluba od švicarske milijarderke ruskega rodu Margarite Louis-Dreyfus. Prihod trenerja Rudija Garcie je bil zadetek v polno, nakupi Dimitrija Payeta, Patrica Evraja in drugih zvezdnikov so bili šele začetek načrtne krepitve moštva za vrh francoskega prvenstva in stanovitne zgodbe v ligi prvakov. Ne nazadnje so lahko na dosežek Marseilla ponosni tudi v Domžalah, saj so lani končali uspešno zgodbo v Evropi v zadnjem kolu kvalifikacij za evropsko ligo, ko jih je s težavo ustavil prav sredin finalist tega tekmovanja Marseille.
Ob pregledu francoskih medijev je nemogoče prezreti vznemirjenje, s katerim tamkajšnja nogometna skupnost pričakuje finale evropske lige. Težko je verjeti, da se Francozi podajajo v boj za svojo prvo lovoriko v klubskem tekmovanju, ki živi vse od leta 1972. Četudi so klubi iz 65-milijonske države pogosto veljali za najboljše na stari celini, so vselej igrali v senci otoških, pozneje pa italijanskih in španskih tekmecev. Slednji so vzeli domov okroglih deset pokalov, Italijani devet, Angleži osem, Nemci šest, med osvajalci evropske lige in predhodnega pokala Uefa so tudi klubi iz Nizozemske, Portugalske, Rusije, Švedske, Belgije, Ukrajine in Turčije.
Udobje za 415 milijonov €
Tudi v pokalu velesejemskih mest (1955-1971), ki je neuradni predhodnik pokala Uefa, med zmagovalci najdemo denimo Barcelono, Romo, Arsenal, tudi Dinamo Zagreb, toda nobenega kluba iz Francije ... Ni torej čudno, da tamkajšnji privrženci nogometa gojijo visoka pričakovanja pred sredinim (20.45) spopadom Marseilla z resda favoriziranim Atleticom z Janom Oblakom v vratih. Francozi so zmogli pet uvrstitev v finale ('78,'96, '99, '04, '18), zadnje tri je nanizal prav Marseille.
Imenitni štadion Lyona z vrhunsko akustiko in udobjem za navijače gotovo predstavlja sanjsko prizorišče za morebiten zgodovinski podvig Francozov. Sodoben infrastrukturni spomenik (59.000 sedežev) po zamisli znane globalne arhitektske korporacije Populous, za katerega je nogometni klub Lyon odštel 415 milijonov evrov, predstavlja le enega od magnetov za navzoče na sredinem spektaklu. Kdor si je ogledal vsaj eno od šestih tekem evropskega prvenstva prav na tem štadionu, gotovo pozna razmere, ki bodo pričakale kluba v sredo zvečer. Med eurom 2016 je mesto živelo za nogomet, na posamezni tekmi ni bilo navzočih manj kot 50.000 navijačev, četudi je reprezentanca Francije igrala na Lyonovem štadionu le dvoboj osmine finala z Irsko. Ena od lepotic prvenstva je bila prav spektakularna predstava Madžarske in Portugalske v Lyonu (3:3), ko so Madžari trikrat prešli v vodstvo, a so poznejši evropski prvaki trikrat izenačili in se skozi šivankino uho prebili v izločilne boje šampionata.
Lyon in 55 km oddaljeni St. Etienne sestavljata eno najbolj pristnih nogometnih navez v Evropi, nogometno okolje, ki je po strasti do te igre z žogo in intenzivnosti navijanja primerljivo tudi s klasičnimi osmi Liverpool-Manchester, Milano-Torino in Dortmund-Gelsenkirchen. Ne nazadnje premore največ naslovov državnega prvaka med vsemi v Franciji prav St. Etienne (10), kar večkrat ponosno izpostavi tudi tamkajšnji slovenski legionar Robert Berić, šele nato sledijo v zadnjih desetletjih bolj uspešni Marseille (9), Nantes in Monaco (po 8), PSG in Lyon (po 7).
Tržnica in Unescova dediščina
Uefa je izbrala kar pravšnje prizorišče, potem ko so že doživeli vrhunec evropske lige od Moskve do Lizbone, od Dublina do Istanbula, prihodnje leto bo prizorišče finalne tekme celo v metropoli Uefine azijske članice v Bakuju. Prav letos mineva jubilejnih 20 let od reforme tekmovanja, ko so leta 1998 prekinili z igranjem dveh finalnih tekem in za prvo prizorišče zaključnega vrhunca izbrali prav francosko mesto, tedaj na pariškem štadionu Park princev.
Navijači bodo imeli kaj početi tudi med pripravami na sredin večerni derbi, saj Lyon ponuja veliko več kot le nogometne užitke; štadion je denimo lociran v predmestju Decines-Charpieu, dobrih deset kilometrov iz središča mesta. Lyon sodi med najlepša mesta v Franciji, na nek način predstavlja tudi državno nogometno središče, saj se nahaja med 470 km oddaljenim Parizom in 320 km oddaljenim Marseillem. Premore tudi ragbijsko, hokejsko in košarkarsko ekipo (slednja igra v bližnjem Villeurbannu), središče dogajanja predstavlja nogomet, četudi so zabeležili rekordni obisk štadiona prav na reprezentančni tekmi v ragbiju, ko je videlo poraz Francozov z Novozelandci 58.607 gledalcev. Bolj zahtevni ne prezrejo niti drugih značilnosti regijske metropole, od kulinarično privlačne pokrite tržnice do razgledne panoramske točke s tamkajšnje bazilike Notre-Dame. Stari del mesta s številnimi kulturnimi točkami in tradicionalnimi restavracijami pa je del Unescove dediščine.
Ponosni tudi v Domžalah
Mesto, ki letno ustvari približno dvakrat večji družbeni proizvod kot celotna Slovenija, krasi tudi vrhunska prometna infrastruktura, kar omogoča dodatno udobje za nogometne obiskovalce. Med slednjimi naj bi bilo veliko Špancev, prevladovali pa naj bi vendarle gostje iz Provanse, ki bodo igrali za prvo vsefrancosko lovoriko v tem tekmovanju – četudi obstaja v deželi srdito rivalstvo med največjimi klubi. Marseille se želi vrniti v evropski vrh, to je poudaril tudi ameriški investitor Frank McCourt, ki je poleti 2016 odkupil delnice kluba od švicarske milijarderke ruskega rodu Margarite Louis-Dreyfus. Prihod trenerja Rudija Garcie je bil zadetek v polno, nakupi Dimitrija Payeta, Patrica Evraja in drugih zvezdnikov so bili šele začetek načrtne krepitve moštva za vrh francoskega prvenstva in stanovitne zgodbe v ligi prvakov. Ne nazadnje so lahko na dosežek Marseilla ponosni tudi v Domžalah, saj so lani končali uspešno zgodbo v Evropi v zadnjem kolu kvalifikacij za evropsko ligo, ko jih je s težavo ustavil prav sredin finalist tega tekmovanja Marseille.
