Maribor je le unovčil veliko izkušenj in znanja

Ljubljana – Po dobrem letu na klopi graškega Sturma je Darko Milanič konec septembra kot prvi slovenski trener dobil priložnost za delo v nogometnem raju – v Angliji. Pri slovitemu Leedsu je zdržal le 32 dni, po treh remijih in treh porazih je kontraverzni lastnik kluba Italijan Massimo Cellino odstavil 47-letnega Izolana in mu namenil »prisilni« plačani dopust.

Po vašem odhodu je Leeds v drugi ligi (championship) nazadoval z 18. mesta na lestvici na 20. Je to za vas tolažba? Bi zdaj vlekli drugačne poteze, predvsem kar zadeva prestop v Anglijo?

Se opravičujem, o Leedsu ne želim veliko govoriti. Dokler je moj status takšen, kot je, se ne bi rad ujel v zanko, ki bi lahko povzročila kakršnekoli zaplete in me spravila v podrejen položaj. Ne, ničesar ne bi spreminjal. To je bila imenitna izkušnja in se mi je močno obrestovala. Čeprav sem si jo predstavljal drugače.

Kakšen je vaš status?

Takšen, kot je bil po zadnji tekmi. Še vedno imam veljavno pogodbo, formalno sem le odstranjen z delovnega mesta in sem na razpolago. Teoretično me klub lahko vrne na položaj glavnega trenerja.

Kako se znajdete v – za vas – nenavadni vlogi dopustnika?

Deset let in še nekaj mesecev več sem bil nenehno v delovnem ritmu. Lahko bi dejal, da sem na pošteno zasluženem dopustu. Priznam, da sem se še nekaj dni po vrnitvi lovil uživaški ritem, toda zdaj sem ga že ujel. Prija mi, ko zvečer sedem in v glavi ni številnih načrtov, kaj me čaka jutri in naslednje dneve. Potrudil se bom, da bom ta položaj maksimalno izkoristil, a prav tako vem, da se bom prej ali slej vrnil v ritem, ki sem ga vajen. Težko je v dveh mesecih spremeniti način življenja in se najbrž ne bi mogel tako zlepa navaditi na to, da bi bil brez dela. Po naravi sem ambiciozen človek.

Bi sprejeli izziv v Sloveniji?

Zakaj pa ne? Toda ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Ne mislite, da so zdaj, ko me ni na veliki sceni, pozabili name.

Povsem brez nogometa vendarle niste. Kaj delate, da ohranjate stik s trenerskim delom?

Prosti čas izkoriščam predvsem za obiske drugih klubov. V Vidmu in Gradcu sem že preveril utrip in poizvedel, kaj je novega na strokovnem področju. Rad sem v okoljih, kjer so novi trenerji, in rad vidim, kakšen je njihov način dela. V Gradcu sem bil resda tudi na obisku pri prijatelju Francu Fodi, ki me je nasledil, toda pomembno je, da pridobim nova znanja. Najlažje jih tako, da hodim po svetu z odprtimi očmi. Tudi Foda je bil, na primer, leto dni brez dela in je to obdobje izkoristil za pridobivanje novih znanj in izkušenj. Januarja bom odšel v Turčijo, nato v Španijo. Na vsak način bom aktiven, ne bom se ustavil in polenil.

Slovenija, Avstrija, Anglija, to so postaje na vaši trenerski poti, ki se nogometno zelo razlikujejo. Po čem?

Slog igre nikjer ni enak. Slovenija je zgodba zase, morda najbolj posebna, a je tudi res, da so nogometne zakonitosti povsod enake. Razumevanje nogometa se razlikuje po tem, da ga v Sloveniji vidimo tako, v Avstriji drugače, v Angliji pa spet po svoje. V Avstriji je bila težava v tem, da so bili ustrezni samo tisti, ki so posnemali Salzburg in način dela njegovega bivšega trenerja Rogerja Schmida. Samo to je bilo dobro. Igra bliskovitih prehodov v »kontre« je bilo edino, kar je štelo, in če si delal to, si bil dober. V Angliji, z redkimi izjemami evropskih sledi, še vedno negujejo igro po bočnih položajih in predložkih, ki naj bi jih v gole spreminjali postavni srednji napadalci ali štoperji. Toda ta nogomet je tudi privlačen. Je enostaven, dinamičen, z veliko teka, zanimiv, brez velikih potez in vedno se nekaj dogaja. Zaznamuje ga veliko dvobojev, igra se ostro, po moško in »na nož«.

Toda brezglavi nogomet brez taktike tudi ni užitek. Ste imeli težave z uveljavljanjem taktičnih različic?

Seveda nikoli ni odveč skupinsko in moštveno taktično znanje. Nazadnje so uspešna moštva tista, ki imajo mojstre, talent in organizacijo igre. Tako je bilo in tudi vedno bo. K Leedsu sem prišel že globoko v sezoni in ni bilo časa za temeljitejše utrjevanje taktičnih različic. Tako rekoč je bilo nemogoče opraviti kaj več, če smo bili v nenehnem ritmu tekem. Vrstile so se druga za drugo, dnevni razpored je bil tako rekoč že začrtan. Hud ritem je tudi mik tekmovanja.

Ste si morda vzeli čas in ob koncu prvega dela sezone pozorno spremljali tudi slovensko ligo?

Ne, SNL sem izpustil, ker sem bil novembra v Vidmu in Gradcu. Z izjemo mariborskih tekem v ligi prvakov praktično nisem imel stika s slovenskim nogometom.

In kako ste videli »vaš« Maribor?

Ni me presenetil. Bil je klasičen, močan in sposoben. Ničesar takšnega nisem videl, da bi bil korenito drugačen ali da bi se spremenil. Unovčil je veliko izkušenj in tudi znanja.

K Sturmu ste odpeljali Roberta Berića. Vas je njegov vzpon presenetil?

Poglejte, obstajajo igralci in tudi trenerji, ki so simpatični, imajo karizmo in so všeč množicam. Toda ko sešteješ pluse in minuse ter daš vse na papir, so razlike vidne in jih ni mogoče skriti. Robert je tip igralca, ki pri navijačih morda nikoli ni bil v ospredju, toda trenerji v njem vidijo več. Spoštujejo ga vsi, tudi v slačilnici se hitro ve, kaj pomenijo takšni igralci. Vedel sem, kako sposoben je in prepričan sem, da bo prišel še daleč.

Zdi se, da na evropski sceni še nikoli niso tako prevladovala moštva, ki negujejo napadalni nogomet. Toda kaj je napadalni nogomet, kako je to videti na igrišču?

Za napadalni nogomet ni univerzalnega pojasnila. Za nekatere je to tekanje gor in dol, za druge je vrhunec zadrževanje žoge na sredini igrišča v svoji posesti brez strelov, tretji želijo v dveh, treh potezah odločiti tekmo. Kar zadeva moj ideal napadalnega nogometa, je to sistem, ki ga je igral Bayern pod taktirko Juppa Heynckesa. Hiter in hkrati nadzorovan ritem gor in dol. Da, to je bilo to.

Kdo je napadalnejši, Real, Bayern ali Chelsea?

To so ta trenutek dejansko najmočnejši klubi na svetu in res sem zadovoljen, da je konec premoči Barcelone in njenega nogometa. Navdušuje me to, da se zdaj merijo različni koncepti, da vsak klub na svoj način poskuša uveljaviti svojo premoč. Raznolikost, ki nam jo ponujajo klubi, trenerji in igralci, je res odlična ter v primerjavi z Barcelonino dolgočasnostjo ponuja veliko več užitkov in strokovnih izzivov.

Kakšno vlogo imajo trenerji? Je v igri čutiti tudi del njihovega značaja?

Na vsak način. Vsaka nogometna zgodba na igrišču je povezana s trenerjevim značajem. To je vidno pri Realu in Bayernu, še najbolj pa pri Chelseaju. Jose Mourinho se razlikuje od Carla Ancelottija in Pepa Guardiole. To je vidno v tem, da je Chelsea med tekmo sposoben spreminjati taktične različice, dvajset minut igra na en način, pol ure na drugega, v drugem polčasu spet izbere tretjo različico. To je moč in vpliv Mourinha, ki ima poseben čut za igro in je v moštvu sposoben uveljaviti svoje zamisli ter značaj.

Angleška ali nemška liga, morda španska, italijanska ... Kakšna je liga po vašem okusu?

Po mojem okusu je nemška bundesliga, še posebej, ker deluje z manj denarja oziroma manj bogastva. Nasploh sem privrženec nemškega nogometa in nemškega strokovnega dela, tega, kako nogomet vidijo, čutijo in dojemajo Nemci.