Tiskane izdaje
Ne, nikakor ne drži, da si nogometni klubi s prodajo dresov povrnejo denar, ki so ga namenili za odškodnine novih nogometašev. Ta mit se je najprej pojavil leta 2003 pri Beckhamu in se nato razširil pri vseh velikih prestopih v naslednjih trinajstih letih. Nazadnje je bil svež spet letos poleti pri razsipnem trgovanju Manchester Uniteda in rekordnem prestopu Paula Pogbaja za 105 milijonov evrov. Nekateri so trdili, da si bodo rdeči vragi s prodanimi dresi povrnili tudi celoten strošek za plačo Zlatana Ibrahimovića, toda ta teorija ne drži vode. Preprosto zato, ker so pogodbe med klubi in proizvajalci športne opreme osnovane na povsem drugih temeljih.
Običaj je namreč, da kar 85-90 odstotkov prihodkov od prodaje dresov zadržijo proizvajalci opreme. Torej Adidas, Nike, Puma ter ostali, in ne klubi Real Madrid, Manchester United, Barcelona … Prav to je tudi razlog, zakaj so sponzorski dogovori med klubi in proizvajalci opreme tako bogati.
Zadnji rekordni posel je sklenila Barcelona. Nike se je zavezal, da bo Kataloncem za vsako sezono v prihodnjih desetih letih nakazal 100 milijonov evrov. Pred tem je rekordni dogovor držal Manchester United z Adidasom za 98 milijonov, v zraku pa so še pogajanja med Realom in Adidasom, kar naj bi bil prihodnji rekordni posel. In v te zneske je vključena prerazporeditev dobička, ki ga imajo proizvajalci opreme pri prodaji licenčnih produktov najslovitejših klubov.
Barceloni 155 milijonov evrov
Del ozadja tovrstnih dogovorov je za angleške medije predstavil Mike Farnan, nekdanji član marketinške ekipe pri Manchester Unitedu. »Zagotovo drži, da bosta prihoda Pogbaja in Ibrahimovića povečala prodajo Unitedovih dresov, saj spadata med najbolj znane nogometaše na svetu,« je dejal. »United bo zato še bolj prisoten na različnih tujih trgih, toda prodani dresi nikakor ne bodo povrnili denarja, če je klub za določenega nogometaša plačal 100 milijonov, 50 milijonov ali 40 milijonov evrov.«
Matematika je povsem preprosta. United je v pretekli sezoni prodal 2.977.000 originalnih dresov. Cena za eno majico se v uradnih trgovinah giblje nekje od 70 evrov do 100 evrov, odvisno, ali ima majica dolge rokave, napis nogometaša ali našitek angleške lige. Celoten prihodek od prodaje je tako približno 250 milijonov evrov, od tega pa večino pobere proizvajalec, v tem primeru Adidas. Ali povedano drugače – četudi bi vsi prihodki od prodanih Pogbajevih dresov pristali na Unitedovem bančnem računu, bi morali prodati več milijonov majic z imenom francoskega nogometaša, da bi si rdeči vragi povrnili rekordno odškodnino le s prodajo dresov. Zraven je namreč potrebno upoštevati še vse proizvodne in transportne stroške dresov.
»Klub ima pravice intelektualne lastnine za svoje ime, grb in imena igralcev na hrbtni strani, toda vse to v zameno za zajeten denar prepusti proizvajalcem opreme Adidasu, Niku, Pumi … Obe strani se potem dogovorita za bonus, ki pripada klubu, če prodaja dresov preseže določen prag,« je povedal odvetnik David Seligman. »Toda ta bonus skoraj gotovo ne preseže dvajset odstotkov prihodkov od prodaje. Veliko je tudi odvisno od začetnega zneska, ki ga klub prejme od proizvajalca,« je pristavil. Prav zato bolje obveščeni viri v Kataloniji trdijo, da Barcelona od Nika z vsemi bonusi zaradi dobre prodaje dresov prejme 155 milijonov evrov na leto.
Donosne televizijske pravice
Vendar nikakor ni mit, da se dragi nakupi nogometašev največjim klubom ne obrestujejo. Bogate pogodbe z opremljevalci lahko podpišejo prav zato, ker imajo v svoji zasedbi številne zvezdnike. Klubi še zdaleč ne prodajajo le dresov z imeni nogometašev, ampak tudi številne ostale navijaške artikle – šale, kape, koledarje, gospodinjsko opremo, igrače … Vse to so proizvodi, ki niso povezani z uradnimi opremljevalci, zato se prihodki stekajo v klubske blagajne.
Največji klubi imajo tudi zelo drage vstopnice. Denimo v španski ligi stanejo karte za obračune Reala in Barcelone preko sto evrov, kar je ogromno novega denarja za vsako tekmo, saj madridski štadion Santiago Bernabeu prejme 81.000 ljudi, barcelonski Camp Nou pa 99.000.
Potem so tukaj še pogodbe o televizijskih pravicah. Najboljši evropski klubi prejmejo več kot 150 milijonov evrov na sezono za vsa tekmovanja, največ spet španski in angleški klubi. Enako velja za ostale sponzorske dogovore. Če imaš v moštvu Ronalda, Messija ali Pogbaja, bo sponzor plačal toliko več, da bo njegovo ime na dresu, na ekranu ob zelenici ali pa bo po njem imenovan celo klubski štadion. Milijoni se zato v klubske blagajne stekajo iz različnih virov, denarja pa je na koncu več od odškodnine najdražjih nogometašev.
Ronaldo dovolj mamljiv
A tudi pri klubih si manejo roke. Realov predsednik Florentino Perez je klubske dobičke povečal po zaslugi poslovnega modela, da morajo igralci polovico svojih prihodkov od osebnih sponzorjev prepustiti klubu. V ozadju je razmišljanje, da nogometaš poveča svojo privlačnost za sponzorje prav zaradi Realove slovite zgodovine in svetovne prepoznavnosti.
Takšno pogodbo so z Realom podpisali Figo, Zidane, Beckham in Kaka, a ne tudi Cristiano Ronaldo. Prestop portugalskega zvezdnika v Madrid bi leta 2009 skoraj padel v vodo, če Perez ne bi popustil in Ronaldu prepustil večji delež trženjskih pravic. Portugalec je namreč prepričan, da je blagovna znamka Cristiano Ronaldo dovolj mamljiva tudi brez Realove pomoči, zato bi v vsakem primeru obračala milijone evrov.
Pregovarjanje okoli Ronaldovih trženjskih pravic je močno oviralo pogajanja pri obeh novih pogodbah. Najprej leta 2013 in drugič letos. Ronaldo je vmes preko svojega agenta Jorgeja Mendesa polovico svojih pravic prodal singapurskemu poslovnežu Petru Limu, sicer večinskemu lastniku nogometnega kluba Valencia in dobremu Mendesevu prijatelju. Toda očitno so vsi vpleteni našli skupni jezik pri razdelitvi milijonov, saj je Ronaldo z Realom podpisal novo pogodbo.
