Tiskane izdaje
Vnovič se je potrdilo, kako kratka je pot, ki v nogometu loči šampione od poražencev. Kako kratek spomin imajo nekateri, je na lastni koži spoznal sloviti trener Arsene Wenger. Avtor sanjskega moštva »Nepremagljivih«, ki je v sezoni 2003/04 zmlelo vse v Angliji, je tedaj ustvaril stroj za proizvodnjo denarja, danes sodi med najmanj priljubljene trenerje na Otoku.
Približno 10 kol pred koncem sezone v najbogatejši nogometni ligi na svetu kotira na »varnem« le vodilni Chelsea. Moštvo trenerja Antonia Conteja deluje – ob prednosti 10 točk pred Tottenhamom – tako samozavestno in zanesljivo, da mu ne bi mogla ukrasti naslova prvaka niti Delboy in Rodney iz serije Samo bedaki in konji, kaj šele tekmeci, ki porabijo večino moči za ukvarjanje s seboj. Resda odlični Tottenham ga je polomil že v lanskem delu sezone, ko je med oktobrom in decembrom izgubil 14 točk. Manchester City, ki je zbral dve točki manj kot Londončani, nenehno išče sozvočje s filozofijo Pepa Guardiole, a se zdi, da mu v tej sezoni ne bo uspelo. Podobno je z Liverpoolom, ki je prevzel koncept Jürgna Kloppa. Premaga lahko tudi Nezemljane, a že naslednjič izgubi tam, kjer ne bi pričakoval niti najbolj pesimističen navijač s tribune Kop. Vsi drugi tekmeci Chelseaja so bili v določenem obdobju sezone še bolj razrvani. Manchester United se je ujel z Josejem Mourinhem šele v zadnjem času, potem ko je bil okrog božiča že odpisan, po obratni krivulji hodi Portugalčev najhujši rival Arsene Wenger, čigar Arsenal deluje, kot bi streljal s pračo, ne pa s topovi, kot bi kdo sklepal iz njegovega vzdevka.
Najbolj bode v oči kolaps nogometnega koncepta, ki ga je na starem štadionu Highbury zasnoval Wenger in ga poskušal še nagraditi na novem štadionu Emirates. Wengerjev koncept je bil učinkovit. Od leta 1996, ko je skočil na klop »topničarjev« iz japonske Nagoje, je proizvedel in nato mastno prodal več uveljavljenih nogometašev kot večina v Angliji. Ni čudno, da so bili lastniki zadovoljni tudi po tem, ko je postajal rezultatsko vse bolj neuspešen – po prihodu Mourinha na klop Chelseaja v letu 2004 –, saj je klub koval dobiček prav na račun Wengerja. Klub »Arsenal FC« je postal eden le petih na svetu, ki na trgu presegajo vrednost dveh milijard evrov (ob Realu, Barceloni, Manchester Unitedu in Bayernu), klub letno ustvari približno 470 milijonov € prihodkov.
Pretekli donosi niso jamstvo za prihodnost, kar najbolje vedo prav v Londonu, kjer domujejo eni od pionirjev trga vrednostnih papirjev. Zdaj že močno oddaljena sezona 2003/04, v kateri je Arsenal osvojil svoj tretji naslov najboljšega v premier league (po letih 1998 in 2002), privržencem »topničarjev« nič več ne zadošča, četudi je bila tako sijajna, da so tedanje moštvo poimenovali »The Invincibles« (Nepremagljivi).
»Ko osvojiš prvenstvo, se vselej sprašuješ, kdaj te bo kdo presegel ali to naredil bolje od tebe. Ko ti to uspe narediti brez poraza, pa je zadovoljstvo zares veliko, saj veš, da nemara nihče ne more izboljšati tvojega dosežka,« je omenjeni niz (26-12-0) opisal Wenger. Na zadnje pozive navijačev, naj mu klub ne podaljša pogodbe, ki bo potekla junija, je odgovoril po sobotnem porazu v West Bromwichu. Francoz naj bi imel na mizi dveletno pogodbo: »Odločitev o tem, kaj bom počel v prihodnje, sem že sprejel in kmalu jo boste izvedeli.«
Trenutno rezultatsko kalvarijo Arsenala zgovorno opisuje podatek, da je klub izgubil kar štiri od zadnjih petih tekem v premier league. To se mu je zgodilo prvič po aprilu 1995, ko je šlo tedanjemu trenerju Stewartu Houstonu tako slabo, da ga je že v naslednji sezoni nasledil prav Wenger.
Najhujše zanj morda šele sledi. Manchester United ga je prvič v tej sezoni prehitel na lestvici in prav nič se ne zdi, da bi bil lahko Mourinho v prihodnjih tednih kakorkoli prizanesljiv do Wengerja. Medsebojno tekmo bosta igrala 6. maja v Londonu.
J. S.
