Nacionalni konsenz: prednost samo hitrim

Hitrost je glavno gonilo razvoja človeštva. Hitrost prenosa novic, hitrost prenosa podatkov, hitrost razmišljanja, hitrost ustvarjanja, hitrost odzivanja ...

Zdaj pa k športu. Tina Maze je zmagovala s hitrostjo, Ilka Štuhec zmaguje s hitrostjo, Dejan Zavec je s hitrostjo udarcev in gibanja nog razbijal tekmece in jih zaradi hitrejših boksarjev tudi sam prejemal, Tim Gajser je čez drn in strn dirjal do naslova najboljšega motokrosista ... Ni nikakršnih skrivnosti, s pomočjo bodisi tehnologije bodisi naravnega talenta posameznikov hitrost je bila in je ključna za zmagovanje, za odstopanje od povprečja in za vstop v vrhunstvo. Kogarkoli, ne samo naših športnih zvezdnikov, temveč tudi za šampione, kot so Usain Bolt, Lewis Hamilton, Valentino Rossi, Marcel Hirscher, Floyd Mayweather ...

Zdaj pa k moštvenim športom. Goran Dragić je Slovenijo na evropski vrh zapeljal s hitrostjo, »mojtim« je v primerjavi s tekmeci igral šprintersko košarko, pozimi so Vujovićevi leteli do svetovnega brona, odbojkarjem je za ponovitev evropskega podviga izpred dveh let poleg sreče in kančka znanja, zmanjkala tudi hitrost akcij in reakcij. Hokejisti so iz elite izpadli predvsem zaradi (ne)hitrosti.

Zdaj pa k nogometu. Maribor je bil v Sevilli počasen, Slovenija je počasna, slovenski nogomet je počasen. To ni kritika, to je realnost, toda je tudi svojevrsten paradoks. Da slovenski nogomet kljub pomanjkanju najpomembnejše in osnovne odlike za ustvarjanje podvigov in preboj v odličnost meša štrene najboljšim in najhitrejšim tako na klubski kot na reprezentančni ravni.

Bolj ko je slovenski nogomet počasen, bolj se oddaljuje od najboljših. Bolj zaostaja. In tega ne morejo skriti niti domžalski prebliski ali čudežna mariborska uvrstitev v ligo prvakov, tu in tam sijajne moštvene predstave, kot je bila mariborska s Spartakom. O pomanjkanju hitrosti oziroma o tem, da si Maribor ne more privoščiti, da bi šel v tekme brez temeljite taktično-tehnične priprave prav zaradi krepkega manjka hitrih igralcev, mi je odkrito in že pred tekmo s Sevillo govoril tudi trener Darko Milanič. Pri analizi igre andaluzijskega moštva je najprej opazil prav hitrost njegove igre in posameznikov.

Večina naših nogometnih ustvarjalcev je ujetih v zanki in se še vedno srečujejo s ključno dilemo, ki je v podobna vprašanju o tem, kaj je bilo prej, kura ali jajce? Pa je ne bi smelo biti več. Hitrost je najpomembnejši del vrhunskosti nogometaša. Brez tega talenta niti znanje ni dovolj za odličnost. Oboje skupaj je popolnost. Na nogometnih igriščih je ovrednotena v neymarjih, ronaldih, messijih, mbappéjih ...

Zdaj pa k epilogu. Slovenski nogometni problem ni povezan samo s premajhno širino selekcije, temveč z odzivnostjo znanja, stroke. Slovenski nogomet tako rekoč ne premore šprinterja s sapo, ni ga v reprezentanci, ni ga v klubih. In ni naključje, da je najboljši nogometaš v resnici nenogometaš – vratar z najhitrejšim refleksom.

Torej dileme ni več. Nacionalni konsenz športne (nogometne) stroke bi moral biti jasen: prednost hitrim!