Naivni Vanoli prisluhnil navijačem in se uštel

Ljubljana – V 60 minutah prve tekme 2. kola kvalifikacij za ligo prvakov je Olimpija rezultatsko povsem zasenčila slovaškega tekmeca Trenčin. Zabila je tri gole, četrti je visel v zraku. A v sredo v Žilini bo v povratni tekmi le lovila zaostanek s 3:4 in upala na čudež.

Sanjska ura stožiškega dvoboja prvakov je imela namreč peklenski polurni uvod slovaškega šampiona. Goli in žoge v mreži vidno tresočega in izgubljenega vratarja Aleksandra Šelige so se vrstili hitreje kot točke pri namiznem tenisu. Navijači so bili osupli, najbolj ogorčeni so že sestavili vrsto odhajajočih.

Težko je opisati Olimpijin mrk, ki tudi v novejši zgodovini evropskih klubskih tekmovanj nima primerljivega. Morda je še bolje, da se v zadnjih sekundah razplet ni izšel s čudežnim izenačenjem in da se je srčnemu Denisu Klinarju žoga sila nespretno odbila od noge. Potem bi šele govorice o vplivu stavniške mafije dobile »krila« in očrnile Olimpijin ugled. Pa tudi pravo vrednost moštva v sestavljanju – vsega, od osebnosti, igralskega kadra, taktične kulture ...

Širšo javnost in bržkone tudi strokovno vendarle bega naslednje vprašanje. Je Olimpijina realnost obupnih prve pol ure ali naslednja korektno izpeljana profesionalna ura?

Krivdo za na videz neizbežno slovo si lahko enakovredno porazdelijo kar vsi – od predsednika Milana Mandarića, ki ni resno vzel pomena naslova in je namesto, da bi se že teden pred koncem državnega prvenstva temeljito lotil projekta kvalifikacij lige prvakov ter potrdil športnega direktorja Nenada Protego (ta že pri prvih okrepitvah nikakor ni brez greha) ali kogarkoli drugega, do nogometašev in seveda trenerja Vanolija. Italijan je bil morda na koncu največja žrtev majhnih napak, narejenih v zadnjem poldrugem mesecu, in njegovega nerazumevanja nogometne kulture v glavnem mestu. Ta se resda razlikuje od koprske, kaj šele od italijanske, kar pa še zmeraj ni razlog, da se je uklonil željam (zahtevam) le v glavah elitističnih kibicev, ki so ga na glas spodbujali k uveljavitvi všečne paradigme o napadalnem nogometu.

Olimpijino tekmovalno in taktično – pa ne postavitev 3-5-2 – izhodišče je bilo napačno. Ta trenutek slovenski prvak še ni blizu ravni utečenega Trenčinovega igralnega ustroja, ki deluje po načelih nizozemske nogometne filozofije. Ta ocena bi morala biti vodilo pri narekovanju vseh strokovnih odločitev. Vanoli ni poslušal svojega razuma, marveč je želel ugajati in izbral, kar so morda želeli navijači. Uštel se je pri izbiri prve enajsterice in pri oceni trenutnih sposobnosti posameznikov – rekonvalescenta Andraža Krima, nezrelega najstnika Jakoba Novaka, tudi Etiena Velikonje.

Edina logična izbira pa je bila, da bi v prvi tekmovalni tekmi sezone uporabil za navijače najbolj sovražno taktično različico – klasično ključavnico (catenaccio). Obvladuje jo do zadnje potankosti. Ne bi se smel ozirati za »glasom ljudstva«, še posebej v obdobju, ko niti sam ne ve, koga ima na voljo, ko ima poškodovane najvidnejše igralce, ko telesna priprava še ni optimalna ...

Znano je, da je za nizozemsko filozofijo, ki jo Trenčin s številnimi igralci iz njene šole učinkovito uveljavlja, najbolj neprijeten »nasprotnik« klasični bunker, ki omejuje igralni prostor. Po možnosti obogaten z ostrino na meji grobosti, za katero je značilno, da ustavi igrivost temnopoltih šprinterjev in virtuozov. Vzame jim voljo.

Olimpijine možnosti za zasuk v Žilini so le teoretične. toda vsaj obstajajo. Najtesnejši rezultatski zaostanek je ulovljiv, tehnično-taktičnega pa v nekaj dnevih ni mogoče nadomestiti.