Tiskane izdaje
Italijani so domači v Rimu, Torinu, Milanu ali Bariju, za Nemce nogometna prestolnica ni Berlin, niti München ali Dortmund, Nizozemci se selijo med Amsterdamom, Rotterdamom, Eindhovnom, Francozi in Angleži niti ne pomišljajo o selitvah. Zanje sta Stade de France in Wembley zakon pred Velodromom (Marseille) ali Old Traffordom (Manchester)! Tudi Hrvati nenehoma kolebajo med Zagrebom in Splitom, med Maksimirom in Poljudom, Avstrijci so zapriseženi dunajskemu Praterju.
Vsaka nacionalna zveza se o tem, kje bo nogometna reprezentanca igrala domače tekme, odloča po svojih pravilih, ni univerzalnih. Slovenija je tudi po tem bliže Balkanu, predvsem sosedom čez Kolpo, kjer nenehoma polemizirajo o tem, kje se »ognjeviti« počutijo bolje. V našem primeru pa, da Milivoje Novaković, Valter Birsa in drugi zmagujejo v Ljudskem vrtu, medtem ko v Stožicah izgubljajo. Bolj ali manj pa se sleherna resnejša debata spremeni v bitko »naših in vaših«. Česa podobnega ni v Nemčiji, Italiji ali na Nizozemskem, pa čeprav je nogometna in regijska tekmovalnost lahko še bistveno večja.
Odkar ima Nogometna zveza Slovenije na voljo izbiro med udobnejšimi in dobičkonosnejšimi Stožicami ter ljudskim Ljudskim vrtom, reprezentanca nima svojega domicila. To je – žal – edina resnica. Razprava z argumenti, zakaj bi morala igrati v Ljubljani ali Mariboru, je v Sloveniji povsem nesmiselna, saj bi se spremenila v čustveno in hkrati plebiscitarno štajersko udrihanje po Ljubljani. Zato mi je težko razumeti iracionalne polemike o tem, ali naj domače tekme naši igrajo na največjem slovenskem štadionu v Stožicah ali v »bolj nogometnem« Ljudskem vrtu. Ta dilema je tipično navijaška, toda tudi razumljiva, ker v slovenskem nogometu pri odločitvah nacionalnega pomena razumnost ni vedno v ospredju.
Slovenskih navijači so razdeljeni. Vzhodni blok izpostavlja imenitno vzdušje v doslej največji zmagi Slovenije v Ljudskem vrtu proti Rusiji za SP v Južni Afriki, centralni z zahodnim, severnim in večinoma tudi južnim vred zagovarja udobnost in geografsko prednost Stožic. Vsaj prvi argument je za lase privlečen, saj Ljubljana ob izbiri Ljudskega vrta, ki je zaradi propadajoče zahodne tribune tudi »grdi raček«, še ni imela Stožic, medtem ko je geografska primernost glavnega mesta tako rekoč nepremagljiv adut, ki ga bosta morala – hočeš nočeš – upoštevati predsednik NZS Aleksander Čeferin in izvršni odbor z vsemi štajerskimi lokalpatrioti vred. In še zdaleč ne edini.
Nekoč je bil zakon stari – ljubljanski – Plečnik, v amfiteatru za Bežigradom so uživali in se kot ribe v vodi počutili tudi Zlatko Zahović in drugi Štajerci z vijoličastim odtenkom. V Srečkovi Sloveniji Štajercev ni kaj prida v reprezentanci, a so v njej Ljubljančani, ki naj bi jim bil Ljudski vrt bližje srcu.
V zibelki nogometa ni neznank. Wembley (London) je nacionalni, na Old Traffordu, Anfieldu, Villa Parku ... so doma klubi: United, Liverpool, Aston Villa ...
