Tiskane izdaje
Četudi se ni podpisal pod nobenega od šestih zadetkov na petkovi kvalifikacijski tekmi proti San Marinu (v igro je vstopil v 72. minuti), je Robert Berić v slovenski reprezentanci ta čas eden najbolj vročih strelcev. S svojim izostrenim občutkom gole kot za stavo zabija na avstrijskih zelenicah, v dresu dunajskega Rapida, kamor je postopoma prikorakal iz rodnega Krškega.
Zdaj 23-letni nogometaš iz Krškega se rad spominja svojih nogometnih začetkov, otroških let, ko so se s prijatelji podili za žogo in nestrpno čakali na konec tedna, ko je bila na sporedu kakšna tekma. »Ko se je bližala sobota, sem bil že nekaj dni prej tako vznemirjen, da nisem mogel spati. Komaj sem čakal, da bom lahko igral,« je razkril svoje najljubše spomine iz tistih let.
V domačem kraju seveda ni mogel nadaljevati svojega nogometnega razvoja. S 15 leti se je preselil v Ljubljano, kot 17-letnik pa podpisal za prvi profesionalni klub – Interblock. Tam sta brcala skupaj z Josipom Iličićem, se tudi skupaj preselila v Maribor, od koder je naredil še korak severneje – v Gradec in nato lani še enega – na Dunaj.
Svoj napredek je stopnjeval s prestopi v vse močnejše klube in se v tem času izbrusil kot odličen strelec, še zlasti v Rapidu navdušuje s svojimi predstavami. S 17 zadetki v tej sezoni je drugi strelec avstrijskega prvenstva (le za nedotakljivim Salzburžanom Jonathanom Sorianom – 23), na zadnjih devetih tekmah je zabil kar osemkrat, najbolj pa navdušil decembra lani, ko je dvakrat zadel za zmago nad vodilnim Salzbugom v gosteh. »Z ekipo smo si postavili nekaj ciljev, ki jih želimo uresničiti. Radi bi ostali drugi na lestvici in osvojili pokalno tekmovanje. Smo na dobri poti, upam, da se bo izšlo v naš prid,« je ekipne cilje postavil pred lastno statistiko, o dobri strelski formi pa vendar tudi dodal, da to ni odvisno le od njega samega. »Veliko stvari se mora poklopiti, ustrezati ti morajo ekipa, trener, tudi samo okolje, zadovoljen moraš biti tam, kjer si. Če je to izpolnjeno, vse drugo pride samo od sebe.«
Maribor ga je pripravil
Na kaj vse pa se je moral privaditi, ko je prestopil slovensko-avstrijsko mejo? »Če primerjam vse skupaj z Mariborom, niti ni veliko drugače, tam so me zelo dobro pripravili na tujino. Vsak trener ima svojo taktiko in teorijo, to so osnovne stvari, na katere se moraš privaditi v vsakem klubu. Glede profesionalizma in treningov pa ni veliko drugače kot v Mariboru, smo približno na podobni ravni. Edino, na kar sem se moral navaditi, je bil jezik,« je povedal Berić, ki z nemščino po letu in pol nima težav. Osnov se je naučil že v srednji šoli, zdaj razume večino stvari, govor bo počasi še izboljšal v prihodnosti. Kaj drugega mu niti ne preostane, v to je bil prisiljen že v Sturmu, čeprav je tam še sodeloval s trenerjem Darkom Milaničem. »Seveda, bil mi je v pomoč, ko sem se privajal na avstrijsko ligo, a vseeno sem se hitro moral znajti sam. Tudi če je trener Slovenec, se moraš v slačilnici pogovarjati po nemško.«
Kot pravi, ima nogomet v zelo smučarski deželi vse večjo veljavo. »Tudi medijsko je dobro pokrit, v tem pogledu napreduje iz leta v leto,« opaža eden glavnih zvezdnikov lige, ki ga ljudje že prepoznajo na ulici. A avstrijski navijači so precej zadržani. »So mirni, včasih pristopijo, a vseeno se lahko vedno mirno sprehodiš skozi mesto. Pozdravijo, niso pa vsiljivi.« V središče mesta rad zaide, s soigralci gredo na kosilo, na pijačo, razkaže ga tudi prijateljem, kadar pridejo na obisk, obiščejo živalski vrt, kakšen muzej, kar pač kdo želi. Časa za te stvari sicer nima na pretek, njegov urnik je večinoma zapolnjen, a se razveseli obiska družinskih članov, kadar pridejo pogledat kakšno tekmo. Dunaj ni daleč, vseeno pa ne tako blizu, da bi ob vsakem prostem dnevu skočil domov. V Krško se vrne enkrat na pol leta, nazadnje je bil doma med novoletnimi prazniki in se srečal s prijatelji, s katerimi je od malega brcal žogo.
Inter, Atletico, Fiorentina?
Veliko prijateljev ima tudi v reprezentanci, s številnimi je igral že v izbrani vrsti do 21 let. »Vsi fantje so super, dobro se počutim v njihovi družbi. Kadar se zberemo, tisti, ki pridemo iz manjših klubov, ponavadi zaslišujemo Samirja Handanovića, Jana Oblaka in Josipa Iličića, ki igrajo v velikih. Zanima nas, kako je tam, kako trenirajo, veliko vprašanj imamo, poskušamo se primerjati, ponavadi tako dobiš veliko informacij,« je zaupal. »Nogomet je skoraj v vsaki državi drugačen. A ko pridemo skupaj, opravimo pet, šest dni treningov in poskušamo uresničiti selektorjeve zamisli. Tu se privajamo na naš nogomet. Ni težko, čeprav je na voljo le nekaj dni. To je del nogometa.«
Na tekmi proti San Marinu je imel priložnost, da zatrese mrežo in doseže svoj prvi reprezentančni zadetek. Na peti tekmi v državnem dresu mu to še ni uspelo, a morda se vse spremeni že jutri, ko bo na prijateljski tekmi s Katarjem skoraj zagotovo spet na igrišču. »Upam, da bomo zmagali, verjetno bomo priložnost dobili tudi tisti, ki smo šele prišli v reprezentanco. To je za nas velika priložnost, da pokažemo, kaj znamo.«
Ko potrpežljivo stopa korak za korakom, ima 188 cm visoki svetlolasec vendarle pred seboj jasen cilj, da nekoč zaigra v enem od velikih klubov, najbolj ga mikata nemška in angleška liga. O konkretnih klubih ne sanja. Ni navijač nobenega moštva, kot otrok je navijal za tiste, pri katerih je igral brazilski as Ronaldo.
Zanj na tekmah najzvesteje drži pesti njegovo dekle, v dobro voljo ga spravlja tudi njegov štirinožni prijatelj samojed, s katerim se rad odpravi na sprehod in pozabi na stres z igrišč. Danes ga sicer zaradi tekem ne skrbi več tako, kot ga je v otroštvu. »Pozitivne treme je že nekaj, da ne bi mogel spati, to pa ne.« Kdo ve, morda pa se v prihodnosti, pred kakšnim veleobračunom, to spet obrne.
