Tiskane izdaje
Policisti so na brniškem letališču iz nepopisne množice navijačev komaj rešili slovenske nogometne junake, ki so se sredi noči iz Kijeva vrnili z zgodovinskim uspehom, Ljubljana ob sprejemu pokala poka po šivih, Slovenije pa še nikdar dotlej ni udaril tako močan val športne evforije. Spomine nanjo je te dni, v pričakovanju novega obračuna z Ukrajino, obudil tudi takratni kapetan Darko Milanič.
Z zmago v dodatnih kvalifikacijah in premierno uvrstitvijo na veliko tekmovanje, na EP 2000 na Nizozemskem in v Belgiji, so se pred 16 leti zatresla slovenska športna tla in korenito spremenila življenja vseh, ki so napisali to tako opevano pravljico. A Milanič, zdaj uspešen nogometni trener, takrat pa eden najbolj izkušenih v slovenski izbrani vrsti, pravi, da na tisti čas ne misli več veliko. Ne živi v nostalgiji, pa tudi zelo veliko drugih stvari se mu je zgodilo v karieri. Vseeno se je za nekaj minut odpeljal nazaj na tisti zasneženi tekmi na bežigrajskem stadionu in v Kijevu. »Bilo je prvič, bilo je izredno, proti močni ekipi. V tistem trenutku smo kot ekipa delovali odlično, naboj je bil izjemen.«
Postopno so takrat v ekipi rasle ambicije, z vsako tekmo sta se povečevala upanje in srčna želja po uresničitvi sanj. Kako so pričakovali odločilno tekmo, so verjeli? »Smo. Ne morem govoriti za ekipo, lahko povem le, kako sem to doživljal sam. V nogometu velja pravilo, da je vsaka naslednja tekma v karieri najpomembnejša. Ogromno tekem odigraš, zato si ves čas napet in pripravljen, med pripravo ni velikih razlik. Osredotočen si, zbran, verjameš v moč moštva in v to, da boš tudi sam sposoben opraviti svoje naloge odlično, s pomočjo svojih kolegov, na katere se lahko zaneseš. In tako se preprosto zgodi,« je preprosto formulo pojasnil zdaj 47-letni nogometni strokovnjak, ki je bil kapetan reprezentance. Sam je bil kot vodja umirjen, zase pravi, da ni človek velikih besed. Ekipi je manjkajoči kamenček v mozaiku, tudi z vlivanjem samozavesti in motivacije, dajal prvi zvezdnik Zlatko Zahović. »Ko je v nekem trenutku začutil, da je treba, je znal vsakega od nas samo s kakšno besedo, stavkom spodbuditi in razbremeniti.«
Nadaljevanje in razpad te lepe zgodbe na SP 2002 (Milaniča ni bilo več v reprezentanci) je žal vsem znan, vseeno pa je med igralci ostala posebna vez. To, kar jih je doma pričakalo po vrnitvi iz Ukrajine, je bilo zanje popolnoma nepredstavljivo. »Nismo bili vajeni tega, zato pa je vse skupaj tudi tako nepozabno. To je bil prvi tako velik uspeh, povezanost reprezentance z navijači in javnostjo se je zelo povečala, vzpostavil se je pravi stik,« se je še spomnil »norišnice«, ki je bila za vso Slovenijo nekaj novega. »Dobili smo neki nov status, vrednost, spoštovanje. Tak uspeh je trajen, nihče več ti ga ne more vzeti, o njem se pogovarjava danes in verjetno se bom še kdaj. Ne moremo ga izbrisati, prinesel nam je veliko. Veliko smo dali reprezentanci, a tudi ona je dala veliko nam.«
En vodja, zdaj jih je več
V prihodnjem tednu bo poskušal novo poglavje slovenskega nogometa spisati novi rod, spet v dodatnih kvalifikacijah, spet s Srečkom Katancem v vlogi selektorja, spet proti Ukrajini, spet 17. novembra. »Menim, da imamo dobre možnosti. Pomembna bo dobra dnevna forma, medtem ko motivacija ni vprašanje. Verjeti morajo, da so sposobni premagati Ukrajino, in najpomembneje, garati morajo drug za drugega na terenu.«
Reprezentanci oziroma generaciji je med seboj seveda težko primerjati. »Če bi rekel, da je bil tisti nogomet boljši, bi se takoj našlo veliko ljudi, ki bi rekli, da to ni res. Je pa res, da smo mi takrat igrali nogomet, ki je bil za tisti čas moderen. Tako kot je moderna tudi igra, ki jo danes igrajo naši nogometaši. A trendi se menjajo, primerjava je nemogoča, lahko pa rečem, da ima verjetno trenutna reprezentanca nekaj vodij, mi pa smo imeli le enega velikega, ki je izstopal,« se je znova navezal na svojega nekdanjega sodelavca v Mariboru. Ta je imel tedaj kot eden redkih izkušnje v velikih evropskih klubih. Zdaj je drugače, fantje hitro odidejo v tujino, globalizacija pa tudi nova informacijska doba sta naredili svoje. »Mi v tistih časih nismo imeli te sreče, države so imele omejitve glede tujcev. Vendar pa smo vseeno številni igrali v pomembnih klubih, ki so bili močni, vendar niso bili tako blizu ljudem, kot so morda danes zaradi medijev.«
Komaj čaka vrnitev
Kako se je sicer doživljanje velikega uspeha pri njem razlikovalo v igralski in trenerski vlogi, v kateri je zlasti navduševal v Mariboru? »Mlad človek razume, dojema in čuti drugače kot nekdo, ki že ima nekaj kilometrine. Zaradi preteklosti vse to malo drugače dojemaš. Trener je odvisen od igralcev, a enako so tudi igralci odvisni od trenerja, vsak nosi svoj pritisk,« je dejal v zadnjem obdobju trener graškega Sturma, za katerega je pred tem igral osem sezon, za njim je tudi kratka, a dobrodošla izkušnja v angleškem drugoligašu Leedsu. »Zdaj vem, kako je tam videti, če bi vedno ostal v sredini, kjer poznam vse, bi bil prikrajšan za širino, ki jo dobivam s tem, ko se odpravljam v kraje, ki jih ne poznam. Prepričan sem, da je bil korak pravi, na žalost pa nisem imel dovolj časa, da bi pokazal, česa sem sposoben.«
Zdaj je za njim leto dni premora oziroma »prisilnega dopusta«, med katerim ga je pogodba še vezala na angleški klub. V tem času je bil malo v Izoli, malo v Gradcu, kjer živi družina, a vseeno pravi, da je tam le na obisku. Pravi dom bo zanj vedno Primorska. »V Izolo se bom vrnil prej ali slej. Do takrat pa je treba še malo delati in se potepati po svetu.« Tako je tudi brez oklevanja priznal, da je že začel pogrešati stresni delovni ritem. »Zdaj sem se dobro odpočil, spremljal klube in nove trende, izoblikoval tudi neko novo filozofijo. Ne bom rekel, da ne morem več zdržati, da se vrnem, sem pa gotovo pripravljen.«
