Ni se zadovoljil s plačo, želel jo je zaslužiti

Kakršen oče, takšen sin. Oče je Peter Schmeichel, legendarni danski vratar, nekoč nepresoljiva avtoriteta v prvem zmagovalnem rodu Manchester Uniteda pod taktirko Alexa Fergusona. Sin je Kasper Schmeichel in številka 1 senzacionalnega angleškega prvaka Leicestra.

Peter je pred 17 leti v epskem finalu lige prvakov na Camp Nouu dvignil pokal za zmagovalca lige prvakov. Ob Unitedovem podvigu v sodnikovem dodatku, ko je zaostanek z 0:1 spremenil v veliko zmago z 2:1 nad Bayernom, je bil Kasper star komaj 13 let. Le štiri jih je imel, ko je oče Peter leta 1991 prestopil k rdečim vragom.

V 30. letu starosti je Kasper dokončno stopil iz očetove sence. Trajalo je dolgo, predolgo. Vedno je bil Petrov sin, sin legende, sin junaka trojčka, sin ene od največjih osebnosti v angleškem nogometu ...

»To je bilo nadležno. Iz meseca v mesec je postajalo bolj grozovito, upal pa sem, da bo vedno bolje. Ne vem, zakaj, a ljudje so me radi nagovorili tako: 'Ne želim vas vprašati, ampak ...',« je tudi Schmeichel ml. potarnal, kako neprijetno je biti sin slavnega očeta. Pa čeprav je zdaj tudi on zelo zelo slaven. A v karieri mu prepoznavnost očeta ni kaj prida pomagala. »Nisem imel nikakršne prednosti. Celo nasprotno. Mislim, da bi brez očetove sence že vrsto let igral v premier league. Dejstvo, da sem star že 29 let, da sem poročen in imam dva otroka, preseneča vsakogar. Za večino sem še vedno otrok in znan po tem, da sem Petrov sin. Prav presenečeni so, da sem že toliko star. Nekoč, ko bom star 40 let, upam, da bom še branil in da bom dovolj zrel,« se je tudi pošalil o tem, kako v okolju gledajo nanj.

Kasperjeva nogometna pot je sila zanimiva. Oče je legenda Manchester Uniteda, sin pa je prve športne korake opravil pri mestnem tekmecu Cityju, kamor je Peter prestopil ob koncu kariere. Ni bil slab vratar, celo nasprotno, kazal je nadarjenost, kar je klub nagrajeval s pogodbami. Nazadnje je odločila zdrava selekcija, zdajšnja številka 1. Joe Hart je bil pač boljši. Tako je presodil sloviti Šved Sven Göran Eriksson, ki je vodil moštvo takrat, ko se je uveljavljal v članski konkurenci. Kljub temu, da je bil zavezan Cityju, je vztrajal pri tem, da se iztrga iz njegovih okovov in poskuša svojo kariero nadgraditi v drugem klubu. Bilo pa jih je kar precej in v nižjih ligah, preden je junija 2011 postal član Leicestra – Darlington, Bury, Falkirk, Cardiff, Coventry, Notts County, Leeds.

»Sovražil sem, če nisem branil in če sem imel prosto soboto. Lačen sem bil nogometa tako dolgo, da si sploh nisem belil las s tem, kje bom igral, ampak samo, da bom. Nisem eden od tistih, ki so bili zadovoljni s tem, da so dobili denar,« se spominja obdobja, ko je želel braniti, a ni dobil prave priložnosti.

V petih letih vztrajnega napredovanja se je Kasper prelevil v enega do simbolov zdajšnjega moštva in predvsem avtoriteto. Da je eden od voditeljev in da ima pri trenerju Claudiu Ranieriju neizmerno zaupanje. Leicestrova pravljica ima zanj preprosto formulo. »Mnogi so nejeverno spremljali naš uspeh in zmagovanje. Ampak Leicester ima kakovost in moštveni duh. To sta odliki, ki ju premorejo redki tekmeci,« je Kasper poudaril zmagovalno nit in se dotaknil še taktične filozofije, s katero so se zavihteli na angleški vrh.

»Mnoge ekipe se v sodobnem nogometu izgubijo v posesti žoge. Mi smo drugačni. Posesti nimamo prav veliko, ampak ko si pridobimo žogo, se bliskovito preobrazimo v napadalce in poskušamo v vsakem napadu zabiti gol. Če ne drugega, smo zabavno moštvo, ki ga sestavljajo izkušeni igralci približno istih let z zgrajeno osebnostjo,« je povzel podobo šampionov.