Novaković: V Sloveniji zagotovo nikoli ne bom trener

Kar 18 let je eden od najboljših nogometašev v samostojni Sloveniji Milivoje Novaković čakal na trenutek, da je v zbirko svojih izjemnih dosežkov dodal enega od najprestižnejših: naslov državnega prvaka. Ironija je, da je otrok Olimpije, ki je po koncu mladinskega staža moral uresničiti svoje sanje v drugih klubih in državah, moštveno lovoriko osvojil v dresu Maribora. 

Za seboj imate odlično kariero, ki ste jo začeli ustvarjati tako rekoč na dnu. Prehodili ste trnovo pot, šli skozi vzpone in padce, da bi ob koncu nogometne poti in v 38. letu enega od vrhuncev dosegli v »napačnem« klubu. Kaj vam pomeni ta naslov?

Osemnajst let sem čakal na ta trenutek, najbrž je bilo v tem obdobju še več lepših in uspešnejših trenutkov, toda naslov državnega prvaka je vendarle največ, kar lahko posameznik doseže na klubski ravni. Vesel sem, ponosen in prav nič ne obžalujem, da sem prvak z Mariborom, ki je na vseh ravneh evropski klub. 

Povrhu je v vijoličnem dresu naslov osvojilo več Ljubljančanov kot Mariborčanov?

Vprašati se je treba, zakaj? Pri tem mislim, da naj se s tem zabavajo pri Olimpiji. Tako dolgo sem v nogometu, da vem, v katero smer se bo zapeljala zgodba, in jo lahko predvidim. To kar se ji je zgodilo, sem napovedal. Morda ne tako neposredno, toda dovolj jasno in takrat, ko sem opozoril na način delovanja Ranka Stojića. Ne razumem pa, kako je lahko vse prepričal, da so mu dopustili, da dela proti interesom kluba. Kar zadeva navijaštvo in pripadnost: strast, ko si s srcem in dušo za en klub, je pri meni že zdavnaj izpuhtela, moje osnovno vodilo je profesionalnost. Tega se držim kot pribito.

Vrnitev v Slovenijo se sprva ni najbolj posrečila, Maribor z vami v eni od glavnih vlog je premagala Olimpija.

Ne bi se želel vračati v preteklost in razpredati o neprijetnih podrobnosti, lahko pa iz povsem športnih vzgibov pojasnim poraz, ki je na koncu pomenil tudi zmago. Eden je povezan z mojo prilagoditvijo na novo okolje, na SNL in druge zakonitosti, ki jih nisem bil vajen. Drugi je izrazito moštveni, lansko pomlad je bil »novinec« tudi trener Darko Milanič. Davek smo plačali, bilo je preveč spodrsljajev. Vsi skupaj smo se lovili in smo se na novo spoznavali in uigravali, v tej smo šli skozi razmeroma uspešno evropsko zgodbo, se spoznali, uigrali, uveljavili posodobitve v postavitvi igre. Odoločitev, da se Dare Vršič postavi na vrh romba v zvezni vrsti, je bil zadetek v polno. V Evropi smo gradili moštvo in krepili samozavest. Jeseni smo bili celo boljši kot zdaj. Če sem bolj natančen, bili smo privlačnejši, medtem ko smo bili letos izrazito tekmovalni.

Olimpija pa je odprla pot do 14. šampionske zvezdice.

Ni kaj, krepko nam je olajšala nalogo, njeno zimsko poseganje v igralski kader je bilo obupno. Mi nismo veliko menjali igralskega kadra, Olimpija preveč in v tako kratkem obdobju ni mogoče uigrati moštva. Prehitro smo postali prvaki.

Je Maribor veteransko moštvo brez obetavne prihodnosti?

Res je starejše, ampak je tudi posrečena mešanica izkušenih in mladih igralcev. Mlajši in nadarjeni potrebujejo le normalen razvoj, da so bolj stanovitni in da ne bodo nihali od junakov do bedakov. Starejši igralci jim pri tem lahko samo pomagamo – ob zavedanju, da nismo tekmeci, kvečjemu učitelji, od katerih se lahko veliko naučijo. Tudi to je ena od mojih vlog v moštvu. Na vsak način za vidnejše dosežke v Evropi moštvo potrebuje znanje in izkušnje starejših.

Kako vidite razvoj Luke Zahovića?

V tej sezoni je imel nekaj izjemnih trenutkov. Razkril je svoj strelski talent, vendar se je tudi soočil s pritiskom, ki je v Sloveniji poseben. Tu se tekmuje v tem, kako je treba nekoga omejiti, ga onemogočiti ali po domače povedano zafurati. Moje prepričanje pa je takšno, da je treba nadarjenim čim več zaupati in vsakomur, ki ima nekaj več, omogočiti, da še izboljša to, kar zna. Zavedati pa se je treba, da so strelci vedno pod drobnogledom, so nekaj več in gol je dodana vrednost. To, da so vsi proti tebi, je lahko tudi dodatna motivacija in izziv več. Upam, da bo Luka še napredoval, da bo vztrajen in trmast, čeprav samo goli ne bodo dovolj za preboj naprej.

Po naravi ste tekmovalec, zdi pa se, da se je v vas sprožila še kljubovalnost. Kot da ste na vsak način želeli zapreti usta kritikom in tistim, ki ob vrnitvi v Slovenijo niso verjeli v vas in vaše sposobnosti. 

Ko je 4:0, hočem, da je 5:0. Povzdigujem roke, sem jezen, se kregam, na tak način izkazujem željo, želim spodbuditi soigralce, da pokažejo več želje. Rad zmagujem in tekmujem, rad imam nogomet, rad zabijam gole. To mi je dala tujina. Utrdila me je, nazadnje mi nič ni bilo podarjeno, začel sem v najnižji avstrijski ligi in se z vztrajnostjo, delavnostjo in zaupanjem v lastne sposobnosti prebijal naprej. Morda v Sloveniji delujem tako, kot da bi se nekomu želel dokazovati. Lepo vas prosim, zakaj in komu naj bi se potrjeval? Utrdila sta me Nemčija in Japonska, državi, kjer je razmišljanje povsem drugačno od tukajšnjega. Tam prevladuje druga miselnost in predvsem je na višji ravni. Lahko bi dejal, da se šele navajam na tukajšnjo mentaliteto, ki mi je bila pol življenja tuja. Pa še nekaj načel je, ki se jih držim: prvi pridi na trening, zadnji odidi. Tudi če sem starejši, se še vedno učim. Vsak nasvet je dober. Ko vse to povežeš, narediš korak naprej in napreduješ.

Kako sodelujete s športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem?

Profesionalno. Ne pogovarjava se vsak dan, ko se srečava, se pozdraviva, tu in tam se tudi pošaliva, še posebej, ko besede na nanesejo na reprezentanco in koliko golov še potrebujem, da ga bom presegel. Osredotočen sem na igrišče, tam je moja »pisarna«, on ima svojo. Morda se to vse skupaj sliši neresnično, toda moj status je jasen: plačan sem zato, da igram.

Se že pripravljate na obdobje po koncu kariere? Je že padla odločitev o tem, da boste obesili »kopačke« na klin?

Ne. Sem nogometaš in o prihodnosti se bom odločil po koncu prvenstva. Nisem več v vlogi, ko o vsem odločam sam. Najprej se bom pogovoril s klubom, poskušali bomo najti ustrezno odločitev. Kakorkoli že, najprej si bomo nalili čistega vina z Mariborom, ki je bil doslej korekten. Kakšni so njegovi pogledi, kakšni so moji. Res sem star 38 let, ampak telesno se počutim odlično. Moje telo je še vedno sposobno velikih naporov, razlika je le v tem, da potrebujem nekaj več časa za osvežitev in dan ali dva več za počitek.

Zasebnost spretno skrivate pred javnostjo. Pa vendar, kako se počutite v vlogi očeta?

Skupaj s soprogo Martino, Mariborčanko, uživava. Mislim, da je vloga očetovstva nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi. Morda malo manj spim, kot sem, ampak veselje, ki mi ga daje Nikolas, ki je star komaj 5 mesecev, je neizmerno. Po tekmah, ki jih izgubimo ali so nekoliko slabše, me v dobro voljo takoj spravi samo on. Tudi zato, ker sem očka in soprog, ker imam še večjo odgovornost, bo odločitev o nadaljevanju kariere premišljena in usklajena z željami najljubših.

Nekoč ste dejali, da bi po igralski upokojitvi rade volje stopili v trenerske čevlje. Vas še mika, da bi po koncu kariere začeli novo, prav tako naporno in trnovo, kot je lahko trenerska?

Nogomet je moje življenje in tudi po igralski upokojitvi se vidim v njem. Toda v Sloveniji sem prišel do bridkega spoznanja: tu ne želim in nočem biti trener. Veliko sem o tem razmišljal in bil odločen, da bom, ko bom želel opravljati še trenerski poklic, šolanje opravil v Nemčiji. V Kölnu imam prijatelje in skoraj povsod odprta vrata. Žalosti me in zgrozi hkrati pogled v nogometni ustroj v Sloveniji. Razen redkih izjem, kot je Maribor, v klubih ne vidim resnih nogometnih osebnosti. Ni bivših igralcev, predvsem tistih, ki so imeli za seboj uspešne kariere, se nogometno oblikovali in bili uspešni v tujini. Žalostno je, ker sem prepričan, da bi lahko zelo veliko dali nogometu in prispevali k hitrejšemu razvoju. Pogrešam ustrezno strategijo, v kateri bi imeli vidnejše vloge bivši igralci. Tako je v Nemčiji, kjer glavne niti vodijo nekdanji igralci. Vem, da je v Sloveniji težko to spremeniti, ampak povejte mi, kdo lahko mlademu igralcu posreduje več znanja kot, na primer, Zahović, Koren, Novaković ...

Zakaj tega ne poskušate spremeniti vi?

O tem sem se veliko pogovarjal tudi z Robijem Korenom. Enostavno ne veva, kako bi lahko kaj spremenila, ker gre za celovitejšo težavo. Povezana je s splošnim družbenim razumevanjem, delovanjem države in miselnostjo, ki prevladuje. Namesto, da bi pomagali tistim, ki želijo posredovati znanja pridobljena v tujini, se jih oddaljuje od položajev. Morda jih moti naša finančna neodvisnost, morda ni dovolj denarja ...

Pika na i sezone bo junijska reprezentančna tekma z Malto v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Rusiji prihodnje leto. Vse drugo kot zmaga bi bil polom, mar ne?

Na Malti smo se prepričali, da ni lahka tekmica in da je treba biti odločen. Po slabi predstavi na Škotskem, ko je bila javnost upravičeno kritična, smo bili glavni krivci igralci. Selektor Srečko Katanec si ni zaslužil toliko kritik. Vprašati bi se morali, kaj lahko boljšega bi lahko storili na igrišču. Odgovornost moramo prevzeti, zmagati in se vrniti v igro za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Še vedno smo v odličnem položaju.