Olimpijinih 0:3 na Anfieldu sanjski izid za Maribor

Ljubljana – Z vodilom »bolj nas tepete, močnejši smo« se je proti Liverpoolu včeraj začel eksodus vijoličnih. Predhodnica nogometni odpravi, ki bo na severozahod Anglije odpotovala jutri, so navijači: na sredini (20.45) četrti tekmi Maribora naj bi ga s slovitega Anfielda spodbujalo 2000 najzvestejših privržencev.

Sobotna domača preizkušnja in zmaga po več kot dveh letih v Domžalah je v tabor slovenskih prvakov vrnila zmagovalno vzdušje, ki ga prvič v tej sezoni lige prvakov ni bilo zaznati v vselej ambicioznih razmišljanjih strokovnega štaba na čelu s trenerjem Darkom Milaničem. Igro besed in njenih povezav, kot sta fantastičnost in dominacija, je trener zamenjal s ponižnostjo in realnostjo, h katerima se je vrnil pred četrto tekmo v najmočnejšem klubskem tekmovanju. Najbolj kruto soočenje z dometom so vijolični doživeli prav v zadnjem dvoboju proti rdečim v Ljudskem vrtu. Polom, kakršnega doma v evropskih tekmah še niso doživeli.

Sedmica slovitega kluba z Anfielda, ki je v premier league v soboto v drugem polčasu napolnil mrežo Huddersfielda (3:0; Sturridge, Firminho, Wijnaldum), je bila boleča in je na najboljši možni način razkrila realni potencial Maribora. Ta se je po njej lahko začel ukvarjati z rešljivimi domačimi nalogami. Evropske ambicije je prepustil domišljiji, čudežem in, kar je najpomembnejše, pridobivanju izkušenj in znanja, ki ga ta rod mariborskega moštva potrebuje.

»Prvič smo poskušali z novo postavitvijo. Pomembno je bilo, da smo vrnili povezanost med linijami, da se je enajst igralcev povezalo na igrišču in da ni igral vsak zase. Rad imam avtomatizme,« je Milanič izpostavil ključne domžalske podrobnosti, ki bodo koristile v čim boljši pripravi za sredino tekmo na enem od najslovitejših nogometnih hramov na svetu. Tam, kjer je Mariborova največja domača tekmica Olimpija pred 14 leti že postavila zgodovinski mejnik. Zeleno-beli so kot prvi v zgodovini prvič razprodali Anfield v prvem kolu kakšnega od evropskih klubskih tekmovanj. Izgubili so z 0:3. Poraz, ki bi ga vijolični sprejeli odprtih rok.

Tudi Mariborčani bodo bržkone igrali pred polnimi tribunami in za ogrevanjem pred prvim sodnikovim žvižgom začutili, kako jim bo po žilah stekla kri ob čustvenem petju 50.000 grl najznamenitejše navijaške himne »You'll Never Walk Alone«. Ko bodo slišali odmev z znamenite tribune Kop, bodo dobili najmočnejšo injekcijo adrenalina. Motivacijskih prijemov vijolični strokovni štab ne bo potreboval, precej več pa spretnih taktičnih manevrov, med katere bo sodila izbira najbolj srčnih in racionalnih bojevnikov.

»Vem, da se bomo branili tudi s petimi, šestimi v zadnji liniji. Peklensko bo, težko se bo ubraniti pred hitrostjo. Nenehno bo treba podvajati, to pa vzame moč, zbranost, ...« je razmišljal Milanič in, čeprav ni govoril o rezultatskih željah, dal vedeti, da je osnovni načrt, po katerem bi se Mariborčani izognili še enemu polomu, preprečiti silo in hitrost igre rdečih v kazenskem prostoru Maribora.

Domžalska postavitev 4-2-3-1 se ni zdela prav nič drugačna od prejšnjih, a je imela obrise liverpoolske. Štirim branilcem, dvema zadnjima zveznima igralcema sta obilno pomagala še napadalnejša bočna igralca. Ne pet ali šest, skupaj je liverpoolski ideal o povezanosti linij sestavljalo kar šest branilcev. Le Jasmin Mešanović in Dare Vršič sta bila deloma osvobojena obrambnih nalog.

Kdo bo sestavljal enajsterico, ki bo poskušala kolikor toliko zagreniti življenje domačemu trenerju Jürgenu Kloppu, mariborski trener ni razkril, toda dveh, treh domžalskih zmagovalcev, ki ne bodo prišli v poštev, je lahko izluščiti: mehkih ustvarjalcev Dina Hotića in Dareta Vršiča in tudi strelsko najbolj razpoloženega Mariborčana, toda po slogu igre neustreznega Jasmina Handanovića.

»Bohar, Bajde, Kramarič, Hotić, kakorkoli že, igrali bodo najboljši,« je bil odločen Milanič.