Tiskane izdaje
Ljubljana – Damirju Skomini in njegovim pomočnikom se je nastop v Braziliji izmuznil novembra v Parizu. To je najbolj logično pojasnilo po objavi seznama evropskih sodnikov, ki bodo sodili na mundialu, in mu pritrjuje tudi eden od vodilnih mož sodniške organizacije pri Evropski nogometni zvezi (UEFA) Vlado Šajn.
»Odločitev FIFA je bila avtonomna in brez posveta z UEFA,« je izbiro sodnikov komentiral Šajn, ki je kot poznavalec razmerij med najvplivnejšima nogometnima organizacijama in – kolikor mu dopušča njegov visok uradniški položaj (je eden od »svete« trojice vodilnih mož ob Italijanu Pierluigiju Collini in Angležu Hughu Dallasu) – predstavil nekaj podrobnosti o delovanju vodilnih sodniških organizacij. Velja, da nista ravno zgled dobrega sodelovanja, tudi v na zunaj najbolj organiziranih in najmočnejših zvezah namreč ni vedno vse v najlepšem redu. FIFA in UEFA imata na številnih področjih kar pogosto nasprotne poglede na razvoj nogometne igre, ki jo v veliki meri krojijo tudi sodniki. In ni skrivnost, da med sodniškima organizacijama FIFA in UEFA ni ustvarjalne simbioze. Pri FIFA ima vse niti v rokah kar avtoritativni predsednik Švicar Sepp Blatter, ki je operativno vlogo sicer zaupal drugemu Švicarju Massimo Busacci. Ta je pri UEFA pred leti prejel »rdeči karton«.
»Očitno so pri selekciji in oceni sojenja upoštevali krajše časovno obdobje, medtem ko se pri UEFA zavzemamo za daljšega. Razumljivo je, da je zato kratko potegnila naša ekipa, glede na to, da so spomini na pariški dvoboj še zelo sveži. Ne trdim, da je bila ta tekma odločilna, bržčas pa je vplivala na končno oblikovanje seznama. Napake posameznikov plačuje cela ekipa,« je Šajn delil mnenje z večino, toda tudi pritrdil oceni, da je druga deveterica evropskih sodnikov kar realna in sodi v evropski ter svetovni vrh. Morda je najboljša.
»Konkurenca med sodniki je strahovita, razen velikih držav druge nimajo enakovredne zamenjave, če se njihovemu glavnemu kandidatu zalomi. Če bi na primer izpadel Howard Webb, bi v Angliji našli drugega sodnika. Toda so tudi izjeme. Francija ta čas nima sodnika, ki sodi v prvo kategorijo,« se mnenje Šajna odraža tudi na najvidnejših evropskih tekmah, na katerih že kar nekaj sezon kraljujejo domala isti obrazi. Prav Webb, ki je sodil finale SP v Južni Afriki in lanski finale lige prvakov, najbolj izstopa. »On je najbrž številka 1. Zanimivo je, da izhaja iz angleškega nogometa in tamkajšnje sodniške šole, ki se drži nekaterih tradicionalnih in kulturnih značilnosti. Toda priznam, da je odlika angleških sodnikov ta, da so se prilagodili celinskim značilnostim in se v evropskih tekmah držijo teh pravil. Spoštujem pa odločitev, da v svojih ligah upoštevajo angleško razumevanje nogometa, še posebej, kadar gre za ostrejše štarte,« poudarja na hierarhični lestvici UEFA najvišje uvrščeni Slovenec.
Da evropski sodniki nimajo še številčnejše vloge na velikih tekmovanjih zunaj celine, Šajna ne moti. Poudarja, da so svetovna prvenstva vendarle priložnost tudi za druge sodnike. Moteč je kakovostni prepad med njimi, kar kaže na pomanjkanje izmenjav izkušenj in znanja, večjega sodelovanja med posameznimi celinskimi zvezami. »Če bi bila odločilna kakovost, bi bilo na SP zagotovo še več evropskih sodnikov. A je pravilno, da veljajo tudi druga merila, saj se mora nogomet razvijati povsod na svetu. Ne vidim pa možnosti, da bi lahko prišlo do zbližanja kakovostne ravni sojenja. Evropa in Južna Amerika sta daleč pred vsemi, nogomet je neprimerljiv in zato je taka tudi raven sojenja. Načina, da bi lahko prenesli znanje na druge celine, ni. Seveda to ne pomeni, da ni posameznikov, ki izstopajo. Eden od takšnih je Uzbekistanec Ravšan Irmatov,« je do enakovrednega razvoja drugih skeptičen Šajn in izpostavlja največjo zmago v Evropi.
»V zadnjih desetih letih smo izničili meje, zaradi katerih se je govorilo, da trend sojenja narekujejo bodisi italijanski, španski, nemški ali angleški slog. Sojenje je takšno, kot ga narekuje evropski sodniški komite. Poenotili smo različne poglede in izbrisali kulturne ali kakršnekoli druge razlike. Prekršek za rumeni ali rdeči karton je povsod enak.«
