Pellegrini in City sta še tretjič stopila na led

Ljubljana – Osel gre samo enkrat na led, je star slovenski ljudski pregovor. Za angleškega nogometnega prvaka Manchester City in njegovega trenerja Manuela Pellegrinija ta rek ne drži: po prvem dvoboju osmine finala in domačem porazu z 1:2 se zdi, da sta šla na led še tretjič. Razigrana Barcelona je bila že tretjič zapored v medsebojnih tekmah v LP preprosto za razred boljša.

Čilenec Pellegrini si je v torek zvečer bržkone zadal najhujši udarec, odkar je sedel na klop Cityja. Po zaušnici katalonskega trenerja Luisa Enriqueja in moštva med tamkajšnjimi strokovnimi komentatorji nima več prav veliko ugleda, pravzaprav so le še redki, ki mu zaupajo, več pa je kritikov. Ti so ga že uvrstili ob bok najbolj znanega učenjaka (gre za uglajene in lepo govoreče teoretike) v otoškem nogometu, Francoza Arsena Wengerja. Gradbeni inženir iz Čila je pri projektiranju načrta, kako se bo v tej sezoni lotil Barcelone in drugačne od prejšnjih let, pogorel na celi črti.

»Vem, da je bil namen napasti Barcelono. Ampak potem bi bilo bolje, če bi igral s tremi v sredini in bi prišlo do dvoboja 3:3. Potem lahko tekmece stisneš nekoliko višje. Vedno sem dejal, da je postavitev 4-4-2 delavna in zahteva veliko več garanja. Če ne ustvarjaš pritiska, potem ne deluje,« je že sredi dvoboja po neuspešnih Pellegrinijevih eksperimentih ugotavljal eden od najbolj pronicljivih komentatorjev in »ne kar nekdo« Chris Waddle. Nekoč ob koncu osemdesetih let in na začetku devetdesetih minulega stoletja najbolj ustvarjalnemu angleškemu nogometašu skoraj nič ni ušlo iz vidnega obzorja.

»Agüero in Džeko nista vršila pritiska, Nasri je bil odrezan, Silva je imel spodrezane noge. Če igraš 4-4-2, se moraš preganjati za žogo. Tega niso počeli v prvem polčasu in Barcelona je lahko delala z žogo, karkoli je želela,« se Waddle, ki je leta 1991 z Marseillom v finalu pokala prvakov izgubil s Crveno zvezdo, ni izogibal iskrivih kritik. Barcelonin mrk na začetku drugega polčasa je opisal slikovito: »Začeli so, kot da so na džogingu.« Ni izpustil priložnosti, da je ošvrknil angleški nogomet. »Govorim o najboljšem moštvu v Angliji, ki ni mogel sestaviti štiri, petih podaj v nizu.«

Od posameznikov je izpostavil dvojico: »Nasri? Pred tekmo je zavrnil komentiranje primerjave z Andresom Iniesto in imel je prav. Bil je podoben fordu Fiesti. Messi? Uprizoril je izjemno predstavo. Verjame v svoje potenciale in poteze. Vse se zdi tako lahko, toda ni. Teža njegovih podaj je fantastična. Suarez je le potrdil, da je spreten.«

Kritik za Pellegrinija na »prvo žogo« resda ni bilo, a vse ocene so dajale slutiti, da je veljal za enega od največjih krivcev – ob seveda mizerni izvedbi igralcev – za bržkone vnovično slovo v osmini finala.

»Pomembno je, da ne delaš napak. Ne smemo si dopustiti, da imamo vedno izključenega igralca proti Barceloni. Ponovili smo napako iz lanskega leta in težko je igrati z desetimi. V prvem polčasu nismo znali sestaviti treh podaj, kar je bilo precej neprijetno. V drugem polčasu smo bili bolj umirjeni, agresivnejši in skoraj izvlekli remi,« je dejal Pellegrini, ki lahko, kot vsi največji Cityjevi privrženci, samo upa, da bo na štadionu Camp Nou z Yayo Tourejem angleški prvak povsem drugačno in bistveno močnejše moštvo. Če bi Messi zabil še z bele točke, pa bi bilo že vsega konec.