Plače najboljših nogometnih selektorjev strmoglavile

V zadnji četrtini lihih koledarskih let pogosto zapiha močan veter v nogometni »prestopni rok«, ki ga uradne meritve običajno ne zaznajo. Oktober, november in december so meseci, v katerih nacionalne nogometne zveze izstavljajo račune selektorjem članskih reprezentanc za njihovo delo v preteklem mandatu. Podobno je letos, pri čemer je možno opaziti zanimiv trend – selektorske plače so vse nižje.

Kako hitro se obrnejo stvari v nogometu, dokazuje primer najdražjih selektorjev z zadnjega velikega turnirja, lanskega evropskega prvenstva v Franciji. Le eden od petih najbolje plačanih selektorjev reprezentanc sedi v svojem stolu tudi slabo leto in pol po šampionatu, ki ga je dobila Portugalska. Poslovili so se trije najbolje plačani – angleški selektor Roy Hodgson (5 milijonov evrov letno) je odšel, potem ko ga je z eura odpihnila Islandija (njen tedanji selektor Lars Lagerbäck je prejemal 450 tisočakov letne plače), italijanski »capo« Antonio Conte (4,6 mio €/leto) je sprejel donosnejšo ponudbo Chelseaja, tudi šefa turške stroke Fatiha Terima (3,5 mio €/leto) je prejšnji mesec odstavila Islandija ... V sedlu ostaja le nemški selektor Joachim Löw (3,2 mio €/leto), petouvrščeni Vicente Del Bosque (3 mio €/leto) pa je krmilo španske selekcije prepustil nasledniku, za nižjo plačo ga je nasledil nekdanji selektor španske reprezentance U-21 Julen Lopetegui.

Lopetegui ni edini, ki se je zavihtel na položaj selektorja ene od reprezentanc v enajstem mesecu gregorijanskega koledarja. V zadnjem času so zamenjale managerje svojih članskih zasedb številne nacionalne zveze, tudi večina od osmih zvez, ki se bo ta teden podala v boj za štiri vstopnice za Rusijo 2018, se nahaja v podobnem položaju. Gre za Severno Irsko, Švico, Hrvaško, Grčijo, Dansko, Irsko, Švedsko in Italijo, novega selektorja bo 1. januarja dobila tudi Avstrija, v kratkem tudi BiH in Srbija, ki je kljub uvrstitvi na svetovno prvenstvo v nenavadnih okoliščinah ostala brez Slavoljuba Muslina; »orle« je začasno prevzel nekdanji nogometaš Mladen Krstajić, prej član strokovnega štaba.

Številne selekcije so dobile nove šefe po euru 2016, tudi denimo velesile Španija, Anglija, Italija in Belgija, skupni imenovalec selektorskih menjav pa je zanimiv – novi čelni možje omenjenih reprezentanc so močno pocenili stroške dela njihovih nacionalnih zvez ... Najbolj zgovoren je primer v zibelki nogometa: če je bil Roy Hodgson najbolje plačani selektor na svetu, je njegov naslednik Gareth Southgate pristal na zajetno nižjo pogodbo, letna plača angleškega selektorja pa je s petih milijonov evrov padla na 1,7 milijona €. Podobno je v naši soseščini. Švicarski strokovnjak Marcel Koller je v zadnjih šestih letih vodil Avstrijo za 1,5 milijona € letne plače. Franco Foda, nekdanji branilec Leverkusna in Stuttgarta, ki je opozoril nase tudi v majici Sturma, bo vodil naše severne sosede – prevzel jih bo v novem letu – za manj kot milijon evrov letno. Največja denarna vrzel zeva med plačama zadnjih italijanskih selektorjev. Če je Antonio Conte vodil »azzure« za slabih pet milijonov, je Giampiero Ventura pristal na enako mesečno plačo, kot jo je imel pred tem na klopi Torina – približno 65.000 evrov oziroma 800.000 evrov letne plače. Le Turčija je ohranila finančno raven selektorske pogodbe tudi po menjavi šefa stroke. Romunski trener Mircea Lucescu, ki je pisal najlepše zgodbe na klopi Šahtarja, bo denimo vodil Turke za dobre tri milijone evrov, nemara bo prejemal – upoštevaje fiskalno politiko Nemčije in Turčije – večje neto prihodke kot nemški selektor Joachim Löw in bo kotiral med vsemi selektorji prav na vrhu. Povišico je resda dobil tudi Portugalec Fernando Santos, ki mu je zveza ob podaljšanju pogodbe več kot podvojila letno plačo z 1,2 na 2,5 milijona evrov. Toda pri tem gre vendarle za evropskega prvaka iz Francije 2016.

Belgija je denimo po euru 2016 izbirala med tremi tujimi imeni, toda Marcelo Lippi in Louis Van Gaal naj bi bila predraga, odločila se je za Roberta Martineza, veliko mlajšega španskega stratega (44), ki je predtem uspešno vodil Swansea, Wigan in Everton. Martinez prejema na klopi Belgije manj kot v Angliji – Everton mu je moral samo za prekinitev pogodbe izplačati 10 milijonov € –, toda kljub letni plači, nižji od milijona evrov, je »končno našel izziv svoje kariere«, kot se je izrazil tik po koncu rednega dela kvalifikacij za svetovno prvenstvo, v katerih je Belgija osvojila kar 9 točk več kot drugouvrščena Grčija in še dve več kot BiH. Belgijci so mu ponudili zanimiv projekt, v katerem ne vodi le članov, marveč po vsej državi išče obetavne fante in jih pripravlja na poznejši uspešen preskok med profesionalce.

Tudi Madžari so pritegnili tujega trenerja z zanimivo zgodbo, Belgijec Georges Leekens pa bo plačan po učinku v boju za vseevropsko prvenstvo leta 2020. Njegov predhodnik Bernd Storck je prejemal okrogel milijon evrov letno, Leekens bo imel večji variabilen del plače ... Nekatere je enostavno pritegnil klic rojakov. Kot denimo Argentinca Jorgeja Sampaolija, ki se je odpovedal približno polovici plače, da bi le sedel na klop slovite reprezentance iz svoje domovine. Argentinska zveza je morala plačati 1,3 milijona € odškodnine Sevilli, za toliko nižjo plačo pa je posledično sprejel Sampaoli, ki bi sicer prejemal podoben letni znesek kot njegov največji rival na klopi Brazilije. Tite prejema približno 2,8 milijona € letne plače za vodenje Neymarja in soigralcev.

V seštevku gre za dobro viden in nesporen trend: v primerjavi z nekaj leti prej so plače selektorjev kar dobro strmoglavile in že dolgo ne morejo več slediti plačam najbolje plačanih trenerjev v evropskih klubih (glej tabelo). Za primerjavo: Massimiliano Allegri je letošnjega junija vodil Juventus z letno plačo 4 milijone evrov – več od vseh selektorjev –, a bil šele 20. najbolje plačani trener v Evropi. Vodstvo »stare dame« mu je z novo pogodbo resda povečalo letno plačo na začetnih 5,5 milijona €, ki bodo v naslednjih letih narasli do 7 milijonov evrov.