Pleme pod Alpami izobčilo Slovenca Kampla

V nogometni aferi pred usodnima tekmama za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Rusiji je domala soglasno krajšo potegnil Kevin Kampl. Selektor Srečko Katanec se je odpovedal uslugam od četrtka najdražjemu slovenskemu nogometašu, ki ga, resnici na ljubo, ni vzgojila domovina njegovih staršev, pač pa Kevinova domovina štirikratnih svetovnih prvakov.

Nemara je tudi srčika vseh križev in težav z nabritim nogometašem z vid­nejšo dodano vrednostjo od preostalih reprezentančnih kolegov domovina. Kevinova je Nemčija, zaradi česar je med plemenom pod Alpami za svoja dejanja in (ne)razumevanje moštvenega duha ter vsega drugega dobil jasno sporočilo. Ne potrebujemo te, nisi naš! Podrobnost ali dve v Kamplovi zavrnitvi sta sicer še ostali skriti javnosti, kar pa je že v navadi.

Kampl ni edini slovenski športnik, ki se je soočil s kolektivizmom, kot ga razumejo pod južnimi Alpami. V njem tako rekoč ni niti najmanjše možnosti, da bi sposobnejši posameznik lahko preživel, če je malo svojeglav, čudaški in svet vidi drugače. Kaj šele, da je boljši od drugih. Saj so menda vsi nadomestljivi.

Prvi, ki ga je zaznamovala drugačnost, je bil Zlatko Zahović, pozneje košarkarja Beno Udrih in Aleksandar Vujačić, tudi Goran Dragić in Anže Kopitar nista povsem brezmadežna v narekovanju pripadnosti državi, reprezentanci ali glede spoštovanja navijačev. Ni naključje, vse med njimi je osebnostno precej oblikovala in obogatila tujina in ne domovina Slovenija.

Kevinova sporna dejanja so dejansko pomenljiva, vendar jih ne jemljem zgolj za negativna. Kevin je vendarle samostojen mož in ne potrebuje svetovalca (morda bi ga za Slovenijo) o tem, kako naj se vede, živi in komunicira z rojaki. Nikomur ni skrivil niti enega lasu. Pa jih je vseeno dobil po hrbtu. Bolj ali manj neposredno mu je večina javnosti dala vedeti, da ni naš in ni pravi! Zakaj že? Reprezentančni kolegi – predvsem starejši – že drugič! Prvič s pismom za javnost po njegovem lanskem prvem »bojkotu«. Na križ so ga pribili tudi nekdanji bolj ali manj uspešni reprezentanti.

Pogrom nad Kevinom je bil domala plebiscitaren. Toda ujezili so me argumenti stroke z nekdanjimi igralci vred. Po Kevinu so udarili na tak način, kakor da bi bili vsi izjemni nogometni zvezdniki z vrhunsko kariero v največjih ligah in polni denarja. In kakor da so bili prav vsi nekoč in tik pred zdajci (odštevali so ure do konca prestopnega roka) v podobnem položaju. Da so sklepali več deset milijonov evrov vredne pogodbe, a so se ali bi se raje in najprej odzvali klicu domovine! Ker služiti milijone evrov res nima smisla. Ni kaj, klobasali so po dolgem in počez, bistva – vsebinsko nogomet­nega, zakaj se Kamplov talent še ni uveljavil v Katančevi igralni filozofiji in tudi siceršnji – pa ni zmogel izpostaviti nihče.

Slovenija s Kamplom ali brez njega gotovo ni enako kakovostna. Lahko, da bo Katančeva homogenizacija moštva na način, da se odrečeš najboljšemu ali ga kaznuješ, pomenila uspešnejšo Slovenijo, toda boljšo nikoli. In destrukcija najboljših in sposobnejših se bo le nadaljevala, tako kot se tudi na drugih področjih.