Po starem – z vajencem!

Novi šef nogometne Olimpije Ranko Stojić je ob predstavitvi svoje vizije kar ugajal. Pričakovano glede na sloves odličnih govornikov-»fudbalerov«, ki očitno samo še v Sloveniji lahko prodajajo pravljice o tem, da je žoga okrogla. Toda bil je tudi precej nespreten in nesamozavesten. Ob razkrivanju svojega minulega uspešnega dela je zaskrbljeno pogledoval naokoli in upal, da bodo novinarji z razumevanjem sprejeli vsa njegova pojasnila in zamisli.

Celo Srečko Katanec je opazil, da smo bili mediji do njegovega nekdanjega soigralca prestrogi, še preden je začel delati. Da smo bili negativno nastrojeni. Selektor je imel kar prav, toda morda tedaj ni poznal ozadja in tega, da je imela večina pomislekov o Stojićevem delovnem opusu realno podlago.

Stojićevo prvo soočenje s sedmo silo je imelo predigro v kritikah in opozorilu, da je vendarle prišel v tuje okolje, kjer se nogomet – morda je to šele dojel – tudi igra in ima celo odlične uspehe na mednarodni ravni. Da je Maribor že dvakrat igral v ligi prvakov, da Srbija v četrt stoletja od razpada nekoč skupne države še ni premagala Slovenije – obratno pač – v igri, ki je za Srbe vsaj tako sveta, kot je za Brazilce in druge najbolj nogometne narode.

Navkljub smelim in drznim načrtom o vzpostavitvi klubskega ustroja z vso ustrezno infrastrukturo se je zataknilo pri izbiri prvega moža stroke. »Iščemo mladega, ambicioznega, marljivega, učljivega trenerja,« je pojasnil Stojić, ki je pred prihodom v Ljubljano že imel svojega izbranca. Po soočenju z javnostjo, ki seveda ni s takšnim navdušenjem sprejela rešiteljev z Milanom Mandarićem na čelu (razen Green Dragons, ki so tako ali tako bili zasebno bitko z Izetom Rastoderjem in bi se povezali tudi z vragom, samo da bi ga spodnesli), pa ga je brž skril v ozadje. Skratka, trenerja, ki bo Olimpijo in sebe popeljal v vrh, še iščejo. V Sloveniji, a jih direktor – kot je priznal – ne pozna. In da se bo pozanimal, kdo bi lahko bil trener!

Zadrega je popolna. Najodgovornejši mož Stojić je že na štartu stopil na bananin olupek. Olimpija je tri dni pred prvim dnevom priprav še brez trenerja. V teoriji pa ima vse. Ups, ima že pomočnika trenerja, ki naj bi bil že uveljavljen samostojni trener v tujini. Sporočilo za bodočega glavnega trenerja ni spodbudno in je približno naslednje: »Na papirju si glavni, v slačilnici, na igrišču in ob njem pa bo glavni pomočnik. Ob njem se boš učil in izpolnjeval njegove in naše zahteve!« Obratno vlogo, da se mlad, ambiciozen in učljiv pomočnik uči od izkušenega glavnega trenerja, bi še razumel, tako pa se tudi sam vse bolj utrjujem v »moštvu«, ki tudi v novih »upravljalcih« ne vidi nogometne sreče za Ljubljano.

V eni od kolumn sem pred leti zapisal, da Olimpija deluje kot (z)družba vajencev, ki jo vodijo »četrtoligaši« z viške Svobode. Viških četrtoligašev ni več, prišli so srbski prvoligaši, ki pa so na začetku nove poti še večji vajenci. In kot kaže, bo tudi trener poslušni vajenec, pa še kruhoborec povrhu!