Po zlati kolajni nov izziv: dvigniti klubsko košarko

Staro pravilo pravi, da so za reprezentančni uspeh zaslužni igralci, za neuspeh pa so krivi selektor in vodstvo panožne zveze. Tudi predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec je po osvojitvi zlate kolajne na EP ostal v ozadju, zdaj pa je napočil trenutek, da je predstavil svoje poglede na dogajanje v minulih mesecih in tudi načrte za leto 2018.

Se je bilo težko posloviti od leta 2017? V spominih prevladujejo slike iz Istanbula in veliko zmagoslavje, toda v celoti gre za kolaž zelo mešanih občutkov.

Strinjam se. Delovanje KZS ne zajema le moške reprezentance. Ne smemo pozabiti niti na žensko izbrano vrsto, ki je prvič nastopila na EP, in na košarkarice do 20. leta, saj so osvojile srebro na celinskem prvenstvu. Veliko ljudi me sprašuje, zakaj so igralci do 18. in tudi do 20. leta lani izpadli iz evropske divizije A. Stroka vztraja, da pri mladih selekcijah niti ni tako pomembna uvrstitev moštva. Za Slovenijo je ključno, da v vsakem rodu uveljavi dva, tri nadpovprečno nadarjene košarkarje. Ker mi zagotavljajo, da ta kriterij izpolnjujemo, sem pomirjen. Izziv za naprej je naša klubska košarka. Z njo ne morem biti zadovoljen, čeprav ima svetlo točko – lanski finale DP.

Verjetno ni države na svetu, ki bi imela takšen kontrast med dosežki reprezentanc in med stanjem v klubih. Kaj je najšibkejša točka?

Vsi pravijo, da imamo kakovostno trenersko in sodniško stroko. Kaj torej manjka klubom? Denar. Težava je v tem, da Slovenija izhaja in časov, ko je za vse poskrbela država. Zdaj tega ne počne več. V današnjem gospodarstvu je težko dobiti pokrovitelja za konkurenčnost v regiji, kaj šele v Evropi. Velike preglavice ima že klub s takšno zgodovino, kot je Petrol Olimpija, zaradi gostote »odjemalcev« v športu pa je težko najti rešitev.

Veliko smo si obetali od domačega EP 2013, a so bili učinki kratke sape, saj pokrovitelji zmanjšujejo vložke ali se celo umikajo iz košarke. Ste si obetali, da bo zlata kolajna zasukala trend?

Pozitivni učinek je opazen zgolj v večjem zanimanju mladih za košarko. Mogoče je minilo premalo časa, saj smo mesec dni izgubili zaradi nesoglasij med sodniki, klubi in KZS, ko smo se ukvarjali sami s seboj. Tudi zveza še ni občutila finančnih posledic uspeha. Večina pogodb s pokrovitelji je dolgoročnih in ne moremo kar reči: smo prvaki, dajte nam več. Nekateri sponzorji so se sami spomnili in obljubili nagrado, večina pa pravi, da jih bolj zanima to ali ono tržišče. Nasploh občutimo premalo družbene odgovornosti, da bi podjetja podpirala šport brez marketinških pričakovanj, kar je v veliki meri povezano s tujimi lastniki.

Se strinjate, da čudne signale pošilja že Mednarodna košarkarska zveza FIBA, ki ne nameni evropskemu prvaku niti evra? Če bi bila Slovenija prva v nogometu brez poraza, bi jo UEFA nagradila s skoraj 30 milijoni.

Ko se pogovarjam s predsednikom UEFA Aleksandrom Čeferinom, ki ga bom v naslednjih dneh obiskal v Ženevi, ne more verjeti, kakšno je stanje v košarki. V šali je celo navrgel, da bi FIBA najraje kupil, če bi bilo to dovoljeno, in jo vrnil v pravo smer. FIBA po coubertinovsko vsem dopoveduje, da morajo biti v ospredju športne vrednote, ampak na njenih tekmovanjih igrajo profesionalci najvišjega kova. Šele po zadnjem EP bo FIBA pokrila večji del stroškov za njihova zavarovanja, toda kje so nagrade in marsikaj drugega? Nihče me ne bo prepričal, da reprezentančna tekmovanja niso donosna, prav tako da so televizijske pravice ter prispevki pokroviteljev poceni. KZS je po EP naslovila na FIBA pismo, kaj je z obljubo, da se bo delež od tv pravic delil. Dobili smo medel odgovor, da še ni jasen ključ delitve, zdaj pa so minili že trije meseci.

FIBA je zaradi vojne z evroligo zagotovila milijon evrov za zmagovalca svoje lige prvakov, ki je tretja raven v klubski košarki, za absolutnega prvaka stare celine pa nič. Dokler se čuti ogroženo, se očitno ne premakne.

Drži, pa še takrat, ko nekaj izboljša, ni sistemsko, pač pa stihijsko. V zadnjem obdobju se je FIBA reorganizirala in centralizirala na svetovni ravni, v Evropi ima zgolj podružnico. Pri glasovanjih torej sodelujejo zastopniki zvez iz celega sveta, glas velesil in nerazvitih pa je enako vreden. Pred tremi leti smo se tudi mi znašli sredi vojne med FIBA in ULEB in smo bili prepričani, da bo FIBA zmagala. Vendar ni pridobila ali pokazala prav nič, čeprav se je govorilo o 500 milijonih iz Emiratov in ne vem, kaj še vse. Klubom in zvezam je zvijala roke, ne da bi pokazala denar. Če bi to storila, bi hitro pritegnila večino. Zdaj se Francozom, ki so bili vedno največji zavezniki FIBA, in drugim meša, ker najboljši košarkarji ne morejo igrati v kvalifikacijah za SP.

Kakšno je vaše mnenje o kvalifikacijah. So regularne?

Ne morem reči, da niso. Zagotovo pa niso v skladu s fair-playem in vse skupaj so poslabšali posamezni klubi. Anadolu Efes je turškim reprezentantom prižgal zeleno luč, Edu Muriću in Zorana Dragiću pa prepovedal igrati proti Belorusiji, čeprav sta bila v Stožicah. Sistem je v teoriji dober, v praksi pa je porazen, saj ne prevladujejo športna merila, ampak komercializacijski vzgibi. FIBA ima zgolj eno olajševalno okoliščino, da je do konca leta 2016 računala, da bo evroliga uskladila svoj koledar z reprezentančnimi »okni«. Lahko pa bi predvidela, kaj se bo zgodilo, ali pozneje pravočasno ukrepala.

FIBA – ULEB, vidite rešitev?

O, bog. Do sporazuma mora priti, zdajšnja vojna egov je neznosna. Bojim pa se, da bo nekdo moral presekati vozel, edina, ki to lahko stori, pa je evropska komisija. Po mojih informacijah ne bo neposredno izrekla razsodbe, ampak bo poskusila prisiliti obe strani v dogovor. Obe imata svoje lobiste in simpatizerje v evropskem parlamentu, kar dodatno zapleta razmere. Vsaka ima tudi svoj prav, toda obe bosta morali malo popustiti.

Minulo leto ni prineslo KZS le uspeha, saj je zašla v finančno zadrego. Ali ne zveni nenavadno primerjava, da proračun Nogometne zveze Slovenije presega 13 milijonov evrov, evropskih prvakov v košarki pa je štirikrat manjši?

Knjiženja še ni konec, toda leto smo končali s pozitivnim rezultatom okoli 50.000 evrov. To je zame presenečenje, saj smo imeli neobičajno veliko stroškov. Zagotovili smo za 500.000 evrov več prihodkov kot leto poprej, torej skupno 3,3 milijona, in imeli med 300- in 400.0000 € več stroškov, sanirali pa smo tudi stanje iz leta 2016.

Kako bi danes pojasnili 388.000 evrov primanjkljaja iz leta 2016, ki je po oceni revizorjev grozil, da bo ohromil delovanje zveze?

V letu 2016 smo se prvič znašli v položaju, ko ni bilo več niti evra prihodka od eurobasketa 2013 in ko so nam pokrovitelji zaradi 12. mesta na EP 2015 znižali pogodbe, poslabšal pa se nam je tudi status za pridobivanje državnih sredstev. Kljub vsemu smo se odločili za nadaljnje vlaganje v košarko, predvsem žensko, in uspelo nam je pripeljati tri reprezentance do lepih uspehov. Zavedali pa smo se, da je nad nami Damoklejev meč. Če bi se lani slabše odrezali na prvenstvih, bi se znašli v gmotni stiski, čakale pa so nas že nove kvalifikacije, ki stanejo toliko kot nastop na EP. V Burgos, Minsk in Podgorico pač ne moremo drugače kot s čarterjem. Prepričan sem, da bomo ohranili poslovni trend, čeprav smo zaradi omejenih državnih virov zelo omejeni na podporo pokroviteljev.

Sodniška stavka, ki se je kuhala od lanske pomladi, a se nihče ni resno lotil iskanja rešitve, je zamrznjena do aprila. Ali grozi, da se bo Pandorina skrinjica znova odprla pred končnico DP?

April smo postavili za rok na podlagi dogovarjanja med klubi in sodniki, saj so ob zapletu pred začetkom sezone zagotovili, da bo šest mesecev dovolj za epilog. Od takrat se je dvakrat ali trikrat sestal izvršni odbor KZS in vsakič sem vprašal, če je kaj novega. In dobil odgovor, da ne. Začasni dogovor vendarle vključuje določilo, da če do aprila ne bo rešitve, bodo stopili v veljavo »zloglasni« sklepi IO KZS, s katerimi se sodniki ne strinjajo. Zamrznitev njihove stavke je bila nujna, saj je bilo absurdno, da evropski prvak ni imel ligaških tekmovanj. Sprva sem bi zelo jezen in sem vztrajal, da morajo spor razrešiti neposredno vpleteni. Pa sem uvidel, da le ni povsem tako in kot zveza smo celo odstopili od svojih sklepov. Na podlagi izkušenj pa se bojim, da ne bomo pravočasno dočakali dogovora.

Leto 2018 bo prineslo tudi volitve za predsednika KZS, saj vam bo potekel štiriletni mandat. Se boste potegovali za novega?

Veliko smo se pogovarjali o tem in argumenti so bili za in proti. Z državnimi reprezentancami bo zelo težko ponoviti lanske dosežke, na klubski ravni pa se ponujajo številni izzivi. Enaka vodstvena zasedba, poleg mene tudi oba podpredsednika zveze Gregor Griljc in Igo Gruden ter generalni sekretar Rašo Nesterović, se bo zato potegovala za nov mandat. Ali ga bomo dobili, bodo odločili klubi, ko bodo ovrednotili naše delo.

Na vrhuncu sodniške stavke sta z Nesterovićem ponudila odstop, tudi zaradi opozicije, ki naj bi želela vrniti slovensko košarko v preteklost. Ste lahko zdaj bolj konkretni?

Saj imen ni težko povezati z ljudmi, ki so pred nami vodili zvezo. V pogovorih so mi sicer zatrjevali, da se motim, toda če nas ne želijo zrušiti, bi morali dobiti podporo, ko bomo uradno naznanili kandidaturo. Nihče od nas štirih ne živi od košarke – na KZS je zaposlen le Nesterović, ki plače niti ne bi potreboval – in se lahko mirne duše tudi umaknemo. V našem delu uživamo, ker imamo radi košarko.

Je res slabo, da ima vodstvo KZS opozicijo in skupino ljudi, ki bi želela prevzeti krmilo? Ne nazadnje ste vi spodrinili Romana Volčiča, pred tem pa je bil vedno na voljo le en predsedniški kandidat.

Nasprotno, super je, če obstajata tako konkurenca kot odkrita opozicija. Toda v tem primeru sem začutil, da je šlo za osebno obračunavanje z zahrbtnimi udarci. Ni bilo težko razbrati, kdo je bil za njimi.

Ko ste prevzeli krmilo, niste mogli prehvaliti dela zaposlenih pri KZS. Toda nato so morali skoraj vsi oditi, prisilno, »sporazumno« ali v nepojasnjenih okoliščinah. Ali ni bila morda napaka, da niste igrali z odprtimi kartami?

Še vedno menim, da smo ravnali prav. Če bi začeli javno prati umazano perilo zveze, bi se lahko zgodilo, da ne bi prišli do zlate kolajne na EP. Zaradi afer bi se o košarki pisalo z negativnim predznakom in lahko bi izgubili kakšnega pomembnega pokrovitelja. Čeferin mi je zaupal, da je potreboval tri leta, da je ustvaril red v NZS, in tudi jaz sem potreboval svoj čas. Okostnjakov v omarah KZS pač ni bilo malo in zaradi njih nismo mogli več delati skupaj.

Kaj bi morale biti prednostne naloge KZS v letu 2018?

Eden od glavnih ciljev je povečanje priliva pokroviteljev in sredstev, ki jih država namenja slovenskemu športu, kar nam je delno že uspelo, saj bo v prihodnjem letu vložila štiri ali pet milijonov več kot lani, kar ni malo, če vemo, da je doslej razdelila 12 milijonov. Drugi izziv je dvig klubske košarke, čeprav so razmere težke in celo klubi sami razmišljajo o dodatnem skrčenju lige Nova KBM na osem moštev, saj nekateri vse težje spremljajo korak. V tretji ali četrti ligi, v kateri imajo ekipe po 15- ali 20.000 evrov proračuna, je lažje pomagati, navzgor pa že bistveno težje.