Pomladni Maribor kriv, da je Olimpija še živa

Ljubljana – Maribor ima prednost, Olimpija je še živa. To je epilog prvega polfinalnega dvoboja Jean-Philippe Mendy med vijoličnimi in zeleno-belimi, tekme, po kateri nogometni navdušenci niso bili kaj prida »potešeni«: državni prvak Maribor in moštvo v ustvarjanju, kot zatrjujejo v taboru Olimpije, bosta v sredo v povratni tekmi v Stožicah tudi dolžnika.

Mariborčani so bili v skladu s pomladno tradicijo zadnjih let daleč od svežega, igrivega in navdihnjenega moštva, toda zavoljo obsežne kilometrine v za nekaj razredov močnejših evropskih tekmah so »prvi polčas« pokalnega dvoboja končali elegantno. In seveda s pomočjo telesne moči Jeana-Philippa Mendyja. Francoski napadalec resda v nogah nima prefinjenega občutka za gol, zato pa s silo bika lahko v vsakem trenutku prebije še tako čvrst obrambni blok. Če bi imel še več talenta za igro ... Potem ne bi igral v Mariboru.

Minimalna zmaga je boljša kot najtesnejša, je bilo vijolično geslo po večeru brez sijaja. »V prvem polčasu smo igrali, kot smo želeli. Naš načrt je bil, da čimprej dosežemo gol. Pokazali smo veliko željo, v drugem polčasu smo precej padli,« je priznal mariborski trener Ante Šimundža, ki je že z izbiro začetne enajsterice dal vedeti, da ga »evropskost« na domačem prizorišču ne gane posebej in da ima izid prednost pred všečno in spektakularno igro. »Tudi v slabšem drugem polčasu bi lahko zabili še kakšen gol, toda vseeno smo zadovoljni,« je bil skromen Šimundža, ki bo, tako kot Zlatko Zahović in drugi, račune polagal v evropskem poletju. Če po kakšnem naključju ne bodo stopili na goriški bananin olupek. Goričani so si v Velenju z enako zmago kot Mariborčani priigrali veliko prednost.

Okorni Maribor, ki najbrž že dolgo ni igral s tako počasnimi igralci v zvezni vrsti, v kateri ima le strelec zmagovitega gola in prebujeni Goran Cvijanović nekaj več hitrosti v nogah, kljub vsemu ni imel pretirano velikih težav. Razlog je bil enostaven: še počasnejša Olimpija! Zeleno-beli so se ubranili, vmes celo rahlo prestrašili vijolične, v seštevku pa so – bolj kot ne – delovali preslabo, da bi lahko pripravili presenečenje. Kljub akciji ali dvema, po katerih bi jo nemara lahko precej zagodli neprepričljivim vijoličnim.

»Maribor je bil boljši v prvem polčasu in je zasluženo zmagal. Mi smo v drugem polčasu začeli igrati bolje in kot znamo. Bili smo nekoliko boljši. Občinstvo je imelo priložnost videti lepo tekmo. To je šele prvi polčas, nam ostaja upanje, da v povratni tekmi iztržimo boljši izid,« pa je razmišljal Olimpijin trener Milorad Kosanović. Njegova zvitost in neobremenjenost z okoljem je celo prednost zdesetkane Olimpije. Izkušenemu trenerju ni mar za atraktivnejšo podobo ali pogumnejšo igro tako okrnjenega moštva, ki je Mariborčane brez Nika Omladiča, Andraža Šporarja, Bobana Jovića, Matije Škarabota pred povratno tekmo v Stožicah zadržal v stanju polne pripravljenosti.

»Od začetka prvenstva igramo brez napadalca. Če bo – kar se tega tiče – čez teden dni bolje, si bomo skušali prebiti v finale,« je že izzval vijolične večni optimist Kosanović, ki se mu uresničuje vsaj ena od modrosti: da tekme z Mariborom krepijo samozavest Ljubljančanov in jih delajo pogumnejše.