PrvaLiga, paradni konj brez vrednosti
V razvoju in popularizaciji slovenskega ligaškega nogometa ima televizija neprecenljivo vlogo
Odpri galerijo
Zlatko Zahović in sin Luka Zahović sta gotovo med glavnimi zvezdniki blagovne znamke PrvaLiga. Foto Marko Pigac
Po dobrih dveh mesecih se je ta konec tedna začela 1. slovenska nogometna liga. Najboljši športni izdelek, kar jih premore država Slovenija! Da, verjamem, da bodo ob tej trditvi mnogi samo zastrigli z ušesi, toda dejstva govorijo ligaškemu nogometu v prid. Govorijo številke, izjemna televizijska gledanost, katere vrhunci so največji derbiji med Olimpijo in Mariborom, ki so za vsa druga domača tekmovanja in tudi za večino mednarodnih športnih spektaklov nedosegljive sanje, in odzivi na socialnih omrežjih. Tudi v običajnih pogovorih je ligaški nogomet pogosto tema, ki debelo presega raven zabavnega in sproščenega komuniciranja.
Ligaški nogomet ima zvezdnike zunaj igrišča v podobi mož, uveljavljenih v svetu, kot sta Zlatko Zahović in Milan Mandarić, tu in tam iztisne tudi kakšnega obetavnega slovenskega igralca, ima tudi močno družbeno vlogo. Skratka, ima veliko več, kot imajo drugi, pa vendar ima v Sloveniji še vedno manj, kot bi si zaslužil ali kot bi lahko prislužil. Takole na oko (ob upoštevanju ustvarjenih prihodkov Maribora, Olimpije in Domžal) bi si upal zapisati, da v državno blagajno prispeva več, kot iz nje dobi.
Slovenski ligaški nogomet in slovenski nogomet na sploh še vedno delujeta po inerciji in mimo ustaljenih pravil. Težava je le ta, da k nam v Evropi že uveljavljeni trendi prihajajo in se utrdijo z zamudo, ampak tako je bolj ali manj na vseh področjih. Nogomet je v Sloveniji še vedno delna žrtev davno zapisane (politično dogovorjene) agende o športu v Sloveniji, po kateri je Maribor nogometno središče, Ljubljana košarkarsko in Celje rokometno. Predvsem pa nima temeljnega predznaka nečesa, kar je za državo nacionalnega pomena. Tako kot ga imajo čisto vse razvitejše države, vključno s tistimi v naši soseščini. A je tudi res, da moč kapitala in zahteve publike počasi rušijo še zadnje ostanke dogovorne športne politike, ki ni v skladu z globalizacijo in odprtim trgom.
Ligaška sezona bo imela novega močnega igralca na veliki sceni, ki bo v večini določil, kako velik kos pogače bo odrezala na medijskem in poslovnem področju 1. SNL. Bo blagovna znamka PrvaLiga, ki jo je na noge postavila in soustvarjala komercialna televizija, postala še močnejša, vznemirljivejša, vplivnejša, boljša ...? To je za razvoj slovenskega nogometa in navijače eno od ključnih vprašanj. Če sem iskren, o televizijskem prestopu iz komercialne TV v kombinacijo javno-zasebnega partnerstva (RTV Slo in Planet TV) nimam najboljšega mnenja. To še zdaleč ni povezano z bodočimi oblikovalci in ustvarjalci televizijske SNL, o katerih sem prepričan, da bodo hitro ujeli ali celo prekosili kolege predhodnike (o novih ali bivših nimam tako kritičnega mnenja kot večina drugih odjemalcev), na katere so se navadile oči in ušesa navijačev, marveč z nesposobnostjo, da bi 1. SNL že na startu nadeli oznake ekskluzivnosti. Ampak to je že zadeva, ki presega športne okvirje in je stvar okusa, ki ga premorejo lastniki televizijskih pravic in njihovi oglaševalci.
Televizijski start je imel slab, nepregleden in mlačen uvod. Če od zasebnika Milana Mandarića kot glavnega upravljavca NK Olimpija in plačnika vseh storitev pričakujemo ali celo zahtevamo, da razkrije prihodke od prodaje igralcev in pregledno poslovanje kluba, potem je stvar osnovne poslovne higiene, da se ve, koliko je stal televizijski prestop. Pa še kaj več. Toliko, da ne bo nesporazumov in vedenja, da s(m)o – kolikor denarja, toliko muzike – dobili, kar s(m)o hoteli.
Ligaški nogomet ima zvezdnike zunaj igrišča v podobi mož, uveljavljenih v svetu, kot sta Zlatko Zahović in Milan Mandarić, tu in tam iztisne tudi kakšnega obetavnega slovenskega igralca, ima tudi močno družbeno vlogo. Skratka, ima veliko več, kot imajo drugi, pa vendar ima v Sloveniji še vedno manj, kot bi si zaslužil ali kot bi lahko prislužil. Takole na oko (ob upoštevanju ustvarjenih prihodkov Maribora, Olimpije in Domžal) bi si upal zapisati, da v državno blagajno prispeva več, kot iz nje dobi.
Slovenski ligaški nogomet in slovenski nogomet na sploh še vedno delujeta po inerciji in mimo ustaljenih pravil. Težava je le ta, da k nam v Evropi že uveljavljeni trendi prihajajo in se utrdijo z zamudo, ampak tako je bolj ali manj na vseh področjih. Nogomet je v Sloveniji še vedno delna žrtev davno zapisane (politično dogovorjene) agende o športu v Sloveniji, po kateri je Maribor nogometno središče, Ljubljana košarkarsko in Celje rokometno. Predvsem pa nima temeljnega predznaka nečesa, kar je za državo nacionalnega pomena. Tako kot ga imajo čisto vse razvitejše države, vključno s tistimi v naši soseščini. A je tudi res, da moč kapitala in zahteve publike počasi rušijo še zadnje ostanke dogovorne športne politike, ki ni v skladu z globalizacijo in odprtim trgom.
Ligaška sezona bo imela novega močnega igralca na veliki sceni, ki bo v večini določil, kako velik kos pogače bo odrezala na medijskem in poslovnem področju 1. SNL. Bo blagovna znamka PrvaLiga, ki jo je na noge postavila in soustvarjala komercialna televizija, postala še močnejša, vznemirljivejša, vplivnejša, boljša ...? To je za razvoj slovenskega nogometa in navijače eno od ključnih vprašanj. Če sem iskren, o televizijskem prestopu iz komercialne TV v kombinacijo javno-zasebnega partnerstva (RTV Slo in Planet TV) nimam najboljšega mnenja. To še zdaleč ni povezano z bodočimi oblikovalci in ustvarjalci televizijske SNL, o katerih sem prepričan, da bodo hitro ujeli ali celo prekosili kolege predhodnike (o novih ali bivših nimam tako kritičnega mnenja kot večina drugih odjemalcev), na katere so se navadile oči in ušesa navijačev, marveč z nesposobnostjo, da bi 1. SNL že na startu nadeli oznake ekskluzivnosti. Ampak to je že zadeva, ki presega športne okvirje in je stvar okusa, ki ga premorejo lastniki televizijskih pravic in njihovi oglaševalci.
Televizijski start je imel slab, nepregleden in mlačen uvod. Če od zasebnika Milana Mandarića kot glavnega upravljavca NK Olimpija in plačnika vseh storitev pričakujemo ali celo zahtevamo, da razkrije prihodke od prodaje igralcev in pregledno poslovanje kluba, potem je stvar osnovne poslovne higiene, da se ve, koliko je stal televizijski prestop. Pa še kaj več. Toliko, da ne bo nesporazumov in vedenja, da s(m)o – kolikor denarja, toliko muzike – dobili, kar s(m)o hoteli.
