Režiser lovorik se seli v zapor

Osebnost tedna: predsednik nogometnega velikana Bayerna Uli Hoeness doživel hud padec.

Objavljeno
17. marec 2014 16.14
S. U., šport
S. U., šport
Četudi nogometu v Nemčiji že dolgo pripada pomembna vloga, fenomen dobičkonosne bundeslige pa navdušuje športno in gospodarsko Evropo, ni ravno vsakdanje, da uvodnih 15 minut v polurni večerni informativni oddaji na vplivni nemški TV namenijo nogometnemu menedžerju. A tako je bilo v četrtek, ko je bil prvi mož Bayerna zaradi utaje davkov obsojen na tri leta in šest mesecev zaporne kazni.

V hipu so izginili odmevi po razburljivi predstavi v ligi prvakov ob münchenskem gostovanju Arsenala, tudi pričakovanje sobotnega dvoboja z Leverkusnom v domačem prvenstvu še zdaleč ni tako kot ponavadi omrežilo privržencev najuspešnejšega nemškega kluba. Rdeča nit sončnega marčnega tedna je vsekakor pripadla Uliju Hoenessu, osrednjemu režiserju številnih Bayernovih uspehov – bodisi na športnem bodisi poslovnem področju – v zadnjih treh desetletjih. Obsodba je odmevala daleč onstran državnih meja, seveda tudi izvedba, ki je prikimala namigom o urejeni in pravni nemški deželi – zgodbe je bilo konec v pičlih dveh dneh. Hoeness je utajevanje davkov priznal, pravzaprav osupnil navzoče na sodišču, ko je razgrnil precej višje številke od tistih iz obtožbe, že naslednji dan pa ni bilo več ugank: za davčno utajo 28,5 milijona evrov bo moral za polčetrto leto za rešetke!

»Hoeness, Hoeness, Hoeness – mora v zapor,« so na sobotni večer začeli prepevati navijači iz Leverkusna, a so jih v münchenski areni pri priči utišali žvižgi armade domačih privržencev. Kajpak se morajo tudi slednji sprijazniti z odločitvijo sodišča, Hoeness še zdaleč ni prvi, ki zaradi davčnih grehov zdaj plačuje zelo visoko ceno (podobno se je pred leti zgodilo tudi očetu teniške zvezdnice Steffi Graf), toda občinstvo mu zavoljo tega nikakor ne more odrekati zaslug pri izjemnem športnem projektu.

Bavarci so morali dolga leta požirati poraze proti bogatejšim in ambicioznejšim Angležem, Špancem in Italijanom, tudi v domačem prostoru so si privoščili več bolečih padcev, denimo proti precej manj opevani dortmundski Borussii. A Hoeness je tri desetletja vztrajal na svoji poti in sprejel enkrat zelo posrečene, drugič manj posrečene odločitve. V interesu kluba je zaščitil izjemnega trenerja Ottmarja Hitzfelda ali nazadnje najbolj cenjenega igralca pri moštvu Francka Riberyja ob njunih zasebnih spodrsljajih, obenem pa odpustil Louisa van Gaala, zdaj nizozemskega selektorja, ko je ta hotel preveč vplivati na delo in usmeritev Bayernove pisarne.

Ta je postala mnogim za zgled, tudi tistim iz nogometnih taborov drugod po Evropi, ki so pred desetletjem ali dvema nizali več uspešnih zgodb na igrišču in ob njem, kot so jih imeli v Münchnu.

»Seveda sem kriv in na odločitev sodišča se ne bom pritožil. A ponosen bom vedno na vse, kar sem storil za Bayern. To je moje življenjsko delo,« je v jedrnatem tekstu za javnost po obsodbi sporočil Hoeness in se pri priči umaknil z Bayernovega predsedniškega stola. Nove volitve bodo 2. maja letos, predvidoma bo njegov naslednik Karl Hopfner, že 31 let poslovni direktor kluba. Upravni svet kluba ga je predlagal, odločile bodo volitve. Münchenski klub se prav zavoljo izjemnih sposobnosti trženja, prepoznavnosti in uspehov zadnjega obdobja danes ponaša že z 220.000 člani in po tem prekaša nekoč nedosegljive Barcelono, Real Madrid, Manchester United.

Pri vseh številkah in slovesu tiskarne denarja, kot ob vsakoletnih dobičkih označujejo petkratne evropske klubske prvake, nazadnje lani po zmagi v londonskem nemškem finalu proti Dortmundu, pripada Hoenessu izjemen delež. A njegovo poslovno žilico so odkrili že leta 1978, ko je še zabijal gole za münchenski klub. Takrat je kar sam v svojem Ulmu, od koder je doma, navezal stike z Magirusom Deutzom, proizvajalcem tovornjakov in avtobusov. Podjetje je postalo glavni pokrovitelj Bayerna, z novo denarno injekcijo se je k moštvu vrnil Paul Breitner in po nekajletni suši se je začela nova doba uspehov. Sledile so ji še nekatere, tudi zdajšnja z avtoritativnim športnim direktorjem Matthiasom Sammerjem in bavarskim Kataloncem Pepom Guardiolo na klopi. Ki je razplet na sodišču pospremil z besedami: »Uli bo vedno ostal moj prijatelj!«