Tiskane izdaje
O tem, da je gol največ, kar je mogoče doseči, mi je že pred mnogo leti s svojo značilno slikovitostjo pojasnil naš najboljši nogometaš v zgodovini Brane Oblak. Če tako pravi on, ki je v svojem obdobju na tekmi pretekel več kot zdaj največji maratonci in je z asistenco znal osrečiti tudi strelce, zabil pa precej manj golov, kot jih je želel, ko je začel udarjati po žogi, potem drži kot pribito. Tudi Zlatko Zahović, ki sicer kot glavni »krojač« gleda na nogomet iz drugačnega zornega kota in z več širine, se o tem ne prereka. Še nobeno moštvo ni zmagalo, ne da bi zabilo gol! Četudi z bele točke.
Gol, kot sveti gral, narekuje vse vrste izborov za najboljšega nogometaša na svetu. Toda kako se opredeliti in se zavzeti za nekoga, ne da bi sprožili ogorčenje med tistimi, ki imajo za najboljšega neizbranega junaka?
Odkar se v nogometu navijači delijo na (Cristiane) Ronalde in Messije, med njimi ni miru. Ta doba traja že desetletje ali celo kakšno leto več in še ni dala zmagovalca. V njej sta si kralja samo izmenjevala žezlo. Povsem drugače kot pred nastopom portugalsko-argentinskega dvojca sta si žezli izmenjevala pravi Ronaldo, brazilski, in Zinedine Zidane. Katerikoli je zmagal, je tako rekoč prejel tudi glasove od tekmecev!
Tudi letošnji izbor, po dolgih letih sodelovanja s FIFA spet samostojen in izvoren v izvedbi francoskega športnega časopisa France Football, v katerem so novinarji za nogometnega kralja leta 2017 okronali Portugalca, je sprožil nerešljivo polemiko. Ronaldo in Messi sta bila spet neprekosljiva strelca. Argentinec je bil v 52 klubskih tekmah za malenkost učinkovitejši (upoštevajoč sezono 2016/17 je zabil 54 golov), hkrati pa še altruističen (16 podaj), čeprav tudi Portugalcu, ki je igral 46 tekem (42 golov), ni več mogoče očitati, da je izrazit egoist (12 podaj). Kaj je torej nagnilo jeziček na novinarski tehtnici na Portugalčevo stran? Bržčas lovorike in goli, začinjeni z rekordi v najmočnejšem klubskem tekmovanju in v najpomembnejših trenutkih. Teza, da je zmagal tudi zaradi boljšega PR, je bolj trhla. Če ne drugega, ima Argentinec za seboj skoraj polmilijardno vojsko izvorno špansko govorečih oboževalcev, Portugalec manj kot 200 milijonov.
Slovenski ronaldi in messiji, ki z neprikritimi čustvi in bolj množično kot za domače junake v kateri koli športni panogi sodelujejo v tem svetovnem boju, so doma enotni. Brazilec Marcos Tavares je izbira vseh. Najboljši strelec, ki še nikoli tudi v kakovostno omejeni SNL ni zabil več kot 17 golov (manj golov za strelsko krono sta dosegla samo še Romano Obilinović in on, oba po 16), povprečen podajalec, nogometaš, ki ne zmore preigrati branilca eden na enega, počasen (brez žoge) in okoren ... Ni kaj, Tavares je res poseben in edinstven, popolno nasprotje neprekosljivega dvojca. Radi ga imajo celo zeleno-beli navijači. Tudi jaz. Zabije gol takrat, ko je treba.
