Šele Wembley '09 nam je razkril našo kakovost

Nekdanji nogometni reprezentant Aleksander Radosavljević je igralsko kariero sklenil v dresu Olimpije in pri njej začel trenersko. Dve tekmi sta bili še premalo, da bi nekoč nepogrešljivi zadnji zvezni igralec v rodu selektorja Matjaža Keka prepričal nove voditelje Olimpije. Trenutno je Rade le v vlogi »šolarja« za trenersko PRO-licenco.

Še pet dni je do spektakla z Anglijo. Že imate kurjo polt ob misli, da ste še nedolgo nazaj (včeraj je minilo natanko dve leti od njegove zadnje tekme za Slovenijo op. a.) z večimi reprezentanti skupaj bili bitke proti Waynu Rooneyju in drugim angleškim asom?

Seveda me prevevajo mešani občutki, saj v reprezentanci ogrodje moštva sestavljajo igralci, s katerimi sem pisal prijetna in manj prijetna poglavja. Vsakokrat, ko se zberejo na pripravah, si ogledam treninge, in se družim z bivšimi »borci«. Da, še vedno se po malem poistovetim z njimi. Nenazadnje sem bil z reprezentanco tesno povezan. Nikakor pa ne obžalujem, da nisem več del zgodbe. Zavedam se, da je vsega lepega enkrat konec, da nisi večen, le lepo je videti, da so mnogi moji soigralci še vedno tako dobri, da so v glavnih vlogah.

Mar Slovenije res nima enakovrednih ali še boljših naslednikov od, na primer, Boštjana Cesarja, Miša Brečka, Samirja Handanovića, Milivoja Novakovića, Valterja Birse …

Slovenija je majhna država z omejenim številom vrhunskih nogometašev. Pomlajevanje mora biti naravni proces in ne moremo si privoščiti, da bi čez noč zamenjali rod, ki ima še kaj pokazati, predvsem pa je še boljši. To naj bo vodilo in tako Srečko Katanec sestavlja reprezentanco. Drugačne poti ne sprejemam. Ta je pravilna, mladi naj se postopoma uveljavljajo in naj si na treningih in na tekmi zaslužijo selektorjevo zaupanje. Tam naj pokažejo, kdo je boljši.

Prva tekma Slovenije z Anglijo velja za mejnik vašega rodu. Po gostovanju na Wembleyu, septembra leta 2009 (Anglija je zmagala z 2:1, op. a.) se je krivulja uspehov začela strmo vzpenjati.

Brez lažne skromnosti, ampak to je bil eden od prelomnih trenutkov v slovenskem nogometu. Po tej tekmi smo postali reprezentanca, ki je lahko igrala nogomet z vsakomur. Neverjetno je, kako nam je dvignila samozavest, kako nas je prepričala v to, da smo kakovostni in da zmoremo veliko. Bili smo odločni, samozavestni, drzni, raznovrstni. Nadaljevanje kvalifikacij po londonskem razodetju je bilo navdušujoče.

Anglija je leto dni pozneje v Južni Afriki pomenila tudi začetek konca vašega rodu?

Kako povezani in ambiciozni smo bili, je razkrilo prav naše veliko razočaranje. Tako malo nas je ločilo od napredovanja, še zdaj se naježim, ko se spomnim afriškega razpleta, ki je na nek način razkril slabosti majhnih reprezentanc: pomanjkanja izkušenj na turnirskih tekmovanjih, kjer je treba znati igrati na rezultat. V tem smo bili žal prekratki. V naslednjih kvalifikacijah nas je ustavila prva tekma, po njej se je bilo težko vrniti, čeprav smo mislili, da bomo našli zmagovalno formo. Hkrati smo morda podlegli tudi pritisku medijev in pričakovanjem javnosti.

Je bila Kekova Slovenija najboljša kdajkoli, celo boljša od prvega Katančevega rodu?

Tega si ne bi upal trditi. Naš rod je igral drugače, Katančev po svoje, predvsem pa selektor narekuje, kako in kaj. Odloči se na podlagi značilnosti in potencialov igralcev in zaupanja vase. Pretirane polemike o tem, kateri rod je bil boljši, ne peljejo nikamor. Zato, ker na koncu vse račune izstavi izid.

No, vaš rod je pokazal, da igra, ki temelji na obrambni postavitvi in nasprotnih napadih, ni nujno edina možna za uspeh »majhnih«.

To je res, na nek način smo legalizirali način, da lahko tudi z igro in povezanim napadanjem pridemo do rezultata. Ampak na celostno podobo na igrišču je vplivalo veliko dejavnikov. Eden od ključnih je imel, na primer, dodano vrednost v treningih, na katerih je bila ostra selekcija. Mi smo vsakega opravili maksimalno, kot da je šlo za pravo kvalifikacijsko tekmo. Selektor je lahko videl, kdo je v formi in kaj zmore, zato sem prepričan, da je prav kakovosten trening osnova za odlično tekmo.

Razlika v delovanju Katanca in Keka je vendarle očitna. Kako ju vidite?

Pri Katancu vidim, da zaupa izključno svojim predstavam in svojemu načinu dela. On zaupa sebi in pri tem je vztrajen. Kar ni nič narobe za selektorja. On je tisti, ki odloča in nosi odgovornost. Pri Keku je šlo za daljši proces ustvarjanja igre, v katerega je bilo vključenih več sodelavcev. Način dela, v katerem je vpletenih več pomočnikov in strokovnjakov iz različnih področij, je trend v nogometu, tako kot je ustvarjanje igre, če se dotaknem filozofije, ki mi ugaja. Več ljudi več ve, več je znanja in ne predstavljam si, da bi o vsem vse vedel. Če imam ob sebi sodelavce, lažje nadziram proces dela in razmišljam. Skupaj smo lahko boljši.

Lahko v nedeljo v Stožicah pade velika Anglija?

O vlogi favoritov ne kaže razpredati, toda igramo doma. In ko si gostitelj, močno tli upanje, da lahko premagaš vsakogar. Razmišljanje o zmagi je nujni del priprave za tekmo, potem pa na igrišču vidiš, koliko kakovosti premoreš. Dejstvo je, da je Anglija v vzponu. Priznam, da je od londonskega dvoboja nisem več gledal, ampak tedaj je odkrila nekaj izvrstnih odlik. Zdelo se mi je, da so igralci izjemno hitri, lahki in napadalno usmerjeni. Odlični so bili v prehodih iz obrambe v napad. Opazno je, da imajo nove moči, mlajši prihajajo v ospredje in predvsem so kakovostni.

Zmaga Slovenijo tako rekoč zapelje na evropsko prvenstvo v Francijo!

Anglija in Švica sta boljši, tretje mesto je za Slovenijo realno, če se ji posreči več, toliko bolje. Vsaka tekma je pomembna in ne smemo si domišljati, da bosta zmagi z Estonijo in Litvo prišli sami od sebe.

Olimpija je vaša sveža izkušnja. Kakšen je vaš status?

Ne vem, pri čem sem, vem le, da želim letos končati izobraževanje za pridobitev najvišje trenerske PRO licence.

V slabem letu ste okusili trpkost trenerskega poklica, najprej ste bili pomočnik, sezono pa končali kot glavni trener. Kako vidite vašo prihodnost?

Na vsak način bi bila neumnost, če ne bi izkoristil toliko igralskih izkušenj in jih pretopil v trenerski poklic. Po približno desetih sezonah v tujini, uspešni reprezentančni zgodbi in tudi zelo pomembnih izkušnjah v slovenski ligi imam odlične temelje za novo poglavje. Verjamem v svoje delo in kjerkoli bom deloval, se bom trenerskemu poklicu posvetil maksimalno predano.

Pretežni del kariere ste igrali v Rusiji, končali ste jo na Nizozemskem. Kje ste oblikovali vaše trenersko prepričanje?

Rusija mi je dala veliko in še zdaj se srečujem z nekdanjimi igralci. Pred dnevi sem se vrnil iz Rusije, kjer smo imeli srečanje in videl, da so skoraj vsi nekdanji soigralci zdaj trenerji ali funkcionarji. Ruska izkušnja je posebna, a se ne razlikuje veliko od, na primer, slovenske. Večina igralcev je zelo tekmovalnih in zagnanih, težava Rusov nastopi, ko pridejo v vrh. Ko postanejo zvezdniki in imajo polne žepe. Kar smo seveda izkoristili v kvalifikacijah za SP v Južni Afriki. Nizozemska? Potrdila je vse, kar se ve o njej, o njeni izjemni nogometni šoli, o filozofiji in slogu. To je to, bi lahko rekel in mi je povsem blizu.

Za Olimpijo je še ena izgubljena sezona. Kakšno mnenje o celotnem procesu ste si ustvarili po dveh sezonah v tako rekoč vseh vlogah? Boste tudi del nove zeleno-bele zgodbe?

Največja težava Olimpije so velika pričakovanja, ki nimajo realnih temeljev. Trener mora imeti na voljo dovolj časa, da sestavi moštvo in ga pripravi za to, kar pričakujejo navijači in vodstvo kluba. V kratkem času pač ni mogoče delati čudežev. Prevladuje ocena, da so nas ustavile tudi razmere za trening, ker nismo imeli svojega domicila in splošen ustroj kluba. Ampak, če sem iskren, mi nismo imeli tako slabih razmer za trening, z denarjem prav tako ne, največji zaviralki Olimpijinega razvoja sta bili pomanjkanje dolgoročne vizije in potrpljenja. Če bom vpleten v novo zgodbo, še ne vem. Ta teden bom vedel več.

Tudi vi ste pot v tujino tlakovali prek 1. SNL. To je bilo nekoč, kako pa je v SNL zdaj?

Razlika je v tem, da dobiva priložnost več mlajših igralcev. Toda to je lahko past in pogubno za njihov razvoj. Večina jih vendarle prehitro prestopi v člansko konkurenco in posledično so predvsem nepripravljeni. Poslanstvo lige naj bi bilo tudi usposabljanje mladih igralcev za odhod v tujino, kjer bi se lažje uveljavili. Zdaj se dogaja to, da se jih veliko vrne, ker ne zdržijo zahtevnejše selekcije. Splošna ocena o SNL pa je vendarle pozitivna. Je zahtevna in tekmovalna liga. Razmere res niso idealne, ampak vztrajnost in bojevitost, ki jo je videti pri večini igralcev, je njena odlika. To je prava pot, trener pa je tisti, ki igralce usmerja in jih poskuša dvigniti na višjo raven.