Slovenska liga napreduje, a klubi so neambiciozni

Nogometaši Maribora so ubranili naslov državnih prvakov, sezone se bodo posebej spominjali tudi po sanjski uvrstitvi v spomladanski del evropske lige, v kateri je bila močnejša poznejša zmagovalka Sevilla. Pred vijoličastimi je v sredo še domači pokalni finale, športni direktor kluba Zlatko Zahović se zaveda izzivov, omejenega proračuna in pasti.

Gospod Zahović, temeljno tekmovalno zgodbo sezone, državno prvenstvo, ste uspešno sklenili. Povsod po Evropi dolgi prvenstveni maraton ohranja posebno veljavo. Mar je tako tudi v Ljudskem vrtu?

Moram se strinjati z vami glede pomembnosti omenjenega maratona. Res pa je, da enotne zgodbe vendarle ni. Za tiste, ki hkrati nastopamo v evropskih pokalnih tekmovanjih, je to težje. Tekma za prestiž na stari celini je resda dolga 90 minut, a zaradi izjemnih psihičnih naporov, ko gre tudi za potrjevanje posameznika v izjemni tuji konkurenci, zahteva ogromno znanja in energije. Če se na tej ravni pretirano izčrpaš, ti lahko nato zmanjka moči za domače obveznosti. Najboljši primer imamo v naši severni soseščini. Dunajska Austria je z uvrstitvijo v ligo prvakov dosegla zgodovinski uspeh, nato pa prav kmalu doma krepko zaostala za Salzburgom, pozneje še za Rapidom in za konec celo Grödigom …

A pri vsem skupaj, kar je vidno prav pri vašem klubu, ne gre le za učinek na igrišču. Kako sploh doseči miselno raven lova za odmevnim evropskim dosežkom in hkrati – če je le mogoče – obdržati vladavino doma?

Gre za dolg proces, ključna pri vsem je strategija. Klub se mora postopoma vzpenjati. Drži, izid je seveda zelo pomemben in še kako viden javnosti, a to pogosto kroji mentalna moč. Obenem moraš iz sezone v sezono uveljavljati mlade igralce, nenehno razmišljamo o dolgoročni viziji našega kluba in njegovi uspešnosti.

Kot prvi v slovenskem nogometu doslej ste preživeli evropsko tekmovalno jesen in se uvrstili v spomladanski del sezone. Se zavedate, da bodo poslej pričakovanja v lokalnem okolju kot tudi širše po Sloveniji vsaj na ravni zadnjega dosežka, če ne še višja?

Spoštujemo javnost, a si obenem sami dvigujemo letvico. Zavedamo se svojih sposobnosti, zato nenehno vztrajamo na realnih pogledih. Ena plat je, ko si dviguješ letvico, druga pa, ko tudi v trenutkih neuspeha ne obupaš, saj se še naprej zavedaš, da si glede izidov daleč nad klubskimi in denarnimi zmožnostmi. V športu se prepleta nenehno potrjevanje in če si slabši kot v prejšnji sezoni, si pri priči na udaru kritik. Pa se zgodi tudi to. Zato ne bomo izgubljali glave.

A da bi ostali pri uresničevanju željá, morate vsaj ohraniti dosedanji igralski kader in ga morda še okrepiti. Lahko vijolična armada navijačev pričakuje kakšne spremembe?

Vsaj pred začetkom evropskih kvalifikacij vidnejših sprememb še ne bo, morda se bomo okrepili z enim igralcem. Pri sestavi moštva se bomo lotili najprej načina »selekcija selekcije«. Dejansko bomo poskusili omogočiti vsem igralni čas v pripravljalnem obdobju. Kako bo pozneje, tudi okrog morebitnih okrepitev, je še zgodaj napovedovati, saj je to tudi odvisno od razpleta uvoda v omenjene kvalifikacije in nato poznejšega žreba.

Kaj pa obratna smer? Kako je s ponudbami za vaše igralce od drugod?

Zgodaj je še, nogometno poletje bo dolgo. Zanimanje obstaja, a za klube s spodobnimi denarnimi zmožnostmi je zares še dovolj časa na tržnici. Ni jim treba hiteti.

Kako bo z vašim proračunom, bo ostal v mejah dosedanjega?

Maribor nima trdno zaokroženega proračuna. Je zelo variabilen, glede na zadnjo skupno vsoto je zagotovljenih le 12 ali 13 odstotkov od te.

Ne več?

No, morda 15 odstotkov, a še to ne verjamem. Vse drugo storimo sami in tudi zato moramo biti pri kadrovanju zelo pazljivi in ne porabiti denarja, za katerega ni zagotovila. Tisti, ki mislijo, da se pri našem klubu cedita med in mleko ter da živimo v denarnem paradižu, se pač motijo.

A najbrž ne morete oporekati ocenam, da ste z naskokom najbolje urejeni športni klub na Slovenskem?

Urejenost kluba je ena plat, tu sodi tudi transparentnost delovanja. NK Maribor si mora sam zagotoviti delovanje, doseči uspeh z rezultati, dobrim kadrovanjem, prodajami. Nikdar ne začenjamo sezone s tistim, kar lahko porabimo. Kajti če bi bilo tako, bi bili na ravni Rudarja, slabši od Kopra, Olimpije. Imamo pa športno vizijo, po zaslugi katere si z izidi, navijači, prodanimi vstopnicami pridelamo vse drugo. Res pa je – četudi sezona ne bi bila rezultatsko uspešna, bi bil Maribor še naprej finančno uspešen. Gre namreč za prigarani denar.

Slovite po uspešnih potezah, uveljavljate nove obraze v slovenskem nogometu, denimo Martina Milca, nazadnje mariborskega najstnika Petra Stojanovića, pred njim prekmurskega aduta Damjana Boharja, javnost pa je zagotovo več pričakovala od povratnikov iz tujine Dareta Vršiča in Marka Šulerja. Ali je smiselno v slačilnico privabiti igralce brez dolgoročne prihodnosti niti pri klubu niti glede zaslužka pri nadaljnji prodaji?

Dobro smo se zavedali, kaj lahko dobimo z omenjenima prihodoma. V januarju že kadrujemo za julijske evropske kvalifikacije. Igralca nazadnje pri svojih tujih delodajalcih nista redno nastopala, vidno je pomanjkanje tekmovalnega ritma. Pri Daretu je hkrati vidno, da ni prestal bazičnih priprav in zato ni bil kos vsem naporom. Ker pa bo junija treniral in si pridobil to nujno bazo, ga boste v prihodnje lahko videli v drugačni luči kot v zadnjih mesecih. Marko pa je odličen igralec, ekipa ga je odlično sprejela, je že blizu liderjev, a tudi on ni igral redno, zato še ni na nekdanji ravni. A on bo »pravi«, ko bo za Maribor najbolj pomembno. Vse delamo premišljeno. In če se vrnemo k maratonu, je tudi pri tem jasno, da ni naključja. Kajti na koncu vedno sledi šprint, treba je nanizati 4, 5 ali 6 zmag. Pri tem pa nam konkurenca spet ni bila kos. Vedno znova pospremimo enak razplet.

Novi je le vrstni red strelcev pisane klubske zgodovine, kjer je na vrhu Branka Horjaka prehitel zdajšnji kapetan Marcos Tavares …

On je duša in srce te ekipe, je vodja. Obenem mora prenašati najbolj zahtevno breme: ko Marcos zabija gole, je vse lepo, a ko ga ni, se soočamo z določenimi težavami. Navadil nas je tako doma kot v Evropi na visoko raven, naša naloga pri klubu pa je, da ga podpremo tudi takrat, ko mu ne gre vse po željah. Vsak nogometaš ima med sezono pluse in minuse.

Kako bi se sicer – ne le iz zornega kota vašega kluba – ozrli na to sezono državnega prvenstva?

Slovenska liga napreduje, o tem ni dvoma, žal pa je večina klubov premalo ambicioznih. Pogrešam več strategije, modelov igre. Hudo mi je, ker nekateri ne izkoriščajo svojih zmožnosti. Poglejte le Koper in Rudar – mar nista oba zrela za napad na 4. krog evropskih kvalifikacij? Tako pa na žalost vedno znova izpadeta v drugem krogu. To se dogaja zato, ker so vodilni pri klubih neambiciozni. Za klub se je treba žrtvovati, potovati naokrog. Tako pa se nekateri res hitro poslovijo od evropskih igrišč, vse je kmalu pozabljeno, nato pa še za konec zaostanejo v domačem maratonu. Igralski potencial pa omenjena kluba nedvomno imata.

Kaj pa Olimpija, njenemu padcu ni videti konca?

Težko mi je razlagati, kaj se dogaja pri tem klubu, a z Miletom Aćimovićem in Dušanom Kosićem je vendarle kazala obrise dolgoročne uspešnosti. Po njunem slovesu, torej Aćimovićevem z mesta športnega direktorja in Kosićevem s trenerske klopi, pa je pri Olimpiji iz dneva v dan slabše.

Niste še omenili Gorice, vaše tekmice v sredinem finalu pokala.

Spoštujem jo, predvsem njen pristop z vidnim italijanskim vplivom. Poglejte, v naši zahodni soseščini je nogometna vzgoja prav posebna. Tam se že v mlajših starostnih razredih spoznavajo s pomembnostjo zmage – zanjo »grizejo«, ohranjajo to miselnost, lahko vplivajo na udeležence, sodnike, okolico. Sleherno nogometno podrobnost znajo izkoristiti v svoj prid. Dobro veste tudi, da je na eni tekmi možno vse, seveda verjamem svojemu klubu in naši zmagovalni miselnosti, ki smo jo ustvarjali v zadnjih letih. Odkar sem sedem let športni direktor, bomo zdaj šestič nastopili v finalu. Za nas je tudi pokal zelo pomemben.

Pa se ne bojite, da bi pri igralcih pogrešali zbranost, potem ko so že osvojili naslov prvakov, kar se je ponekod po Evropi, tudi pri priznanih klubih, že zgodilo?

Drži, a med našo prvenstveno lovoriko in pokalnim finalom je le en teden. Zato ni opravičila glede ambicioznosti, vneme, profesionalnosti. En teden je pravzaprav nič, ne dvomim o našem pristopu.

Ne glede na vse pa bo ta sezona za vas zapisana kot prav posebna: najprej ste odstopili, se nato vrnili, odstavili Anteja Čačića, pred vročo preizkušnjo na klop posadili Anteja Šimundžo …

Za nami je turbulentna sezona, v slehernem trenutku sem ravnal tako, kot sem mislil, da je najbolje. Najbolj nas je »presekal« odhod Dareta Milaniča, vsaj zame je v štirih letih pustil izjemen pečat. Ni bilo lahko najti ustrezne rešitve po njegovem slovesu, vedel sem, da bo Čačić naš trener za mesec ali dva. Pozneje pridejo do izraza delo, odnosi, spoštovanje do kluba in okolice. Moral sem razmišljati dolgoročno, izbira Anteja Šimundže ni bila naključna. Je zelo predan delu in klubu, sledi strategiji in športni politiki, ki prinaša uspehe.

Seveda si navijaška množica želi evropsko ligo, korak višje, liga prvakov, pa se vendarle zdi pretirano oddaljen, kajne?

Ah, ni realna niti evropska liga, še manj seveda to elitno tekmovanje v sorazmerju z našim denarnim vložkom. A če se vrnem k eni od prejšnjih misli, svojo strategijo nameravamo nadaljevati. In se hudičevo dobro zavedamo, da se ne smemo vdati obupu, četudi se nam kdaj v kvalifikacijah za evropsko ligo zatakne. Že po statističnih izračunih lahko izgubimo tudi domači naslov, a ohraniti moramo mirno kri. Kajti če bomo sledili svoji strategiji, bomo lovoriko izgubili le za eno leto. Za tem bomo spet na vrhu.