Tudi Rusi videli, kdo vlada v Ljudskem vrtu

Maribor – Vijoličasti tabor si je krepko oddahnil. Zmaga z 2:0 nad Zrinjskim je na vse delovala kot najbolj osvežujoča prha, potem ko sta izid iz Mostarja (0:0) in še bolj slaba predstava dopuščala tudi najbolj črn scenarij. A strah je bil odveč, vse se je razpletlo po nogometni logiki.

Maribor je slovenski prvak z neprimerno večjo kilometražo v evropskih pokalih, z bistveno večjim proračunom, kakovostno širšim igralskim kadrom in obdan tudi z bolj usposobljenimi človeškimi viri v celotnem klubskem sistemu. Tako rekoč je bil Maribor od tokratnih tekmecev boljši v vseh prvinah, v katerih sicer še zaostaja za klubi na (naj)višji ravni.

Pa vendar, Zlatko Zahović, Ante Šimundža in nogometaši so v dnevih pred povratno tekmo dobro prikrivali čustva. Pred avtsajderjem na papirju so trepetali. Navzven so bili umirjeni in osredotočeni na nalogo, navznoter so vreli. Da so bili resnično na robu brzdanja čustev in strasti, je razkril prav trener. Potem ko je opravil uradne obveznosti, je deloval sproščeno kot že dolgo ne. Zmogel je več kot le običajne naučene in ponavljajoče se fraze.

»Zdaj pa Maccabi. Niti po naključju si nisem privoščil, da bi misli ali pogled usmeril proti izraelskemu prvaku, dokler nismo opravili najprej ligaške naloge proti Rudarju, nato pa še proti Zrinjskemu,« je brez »zadrge« v grlu in nasmeškom svojo stisko razkril Šimundža. Resda vsebinsko ni bil pretirano drugačen, a je bil vsaj sproščen. Kljub vsemu je opozoril: »Še prej se bo treba lotiti tekmecev iz Radomelj. Ne bom dopustil prevelikega umika od načrtov. V nogometu si hitro kaznovan. Če v soboto ne bomo tekmovalni, bomo kaznovani kdaj drugič.«

Režim, ki ga pred pomembnimi tekmami in tudi po njih izvajajo vijoličasti (po Zahovićevih navodilih), je mučen za vse. Slavnejši švedski Zlatan je v avtobiografiji nastopanje svojih soigralcev pri Barceloni in trenerja porogljivo opisal – so šolarčki. Za Mariborovega Zlatka bi se zlahka znašel še kakšen »zlatanizem«. Zahovič je praviloma piker do tekmecev in tistih, ki štajerskega glavnega dirigenta ne trpijo, a tudi on je le človek. »Naj raje govorijo nogometaši in igralci,« je športni direktor dal vedeti, da je tudi njemu odleglo, ko je Maribor izpolnil prvi cilj in bo igral še najmanj štiri evropske tekme. Še bolj, ker je nemara spet ubral pravilno pot. V njej ima eno od glavnih vlog Dare Vršič, nesporni mojster, ki pa za velika dejanja zunaj slovenske lige nima drugih, pomembnejših odlik, kot je »le« izjemen občutek za proste strele ali podaje. »Končni izid je prenizek. Zmaga bi morala biti višja,« je dejal režiser čudovitega gola, ki je Mariboru odprl pot do zmage. »Možnosti proti Maccabiju naraščajo, ker verjamem, da se čudeži dogajajo,« je Vršič usmeril pogled v dvoboja z izraelskim šampionom.

Maribor je ob vseh slabostih svojo nalogo vendarle opravil rutinsko in učinkovito. Natanko tako, kot je napovedal Zahović, in nič drugače kot v minuli sezoni, ko je na enaki stopnji tekmovanja samo z 2:0 odpravil maltežansko Birkirkaro. Načrti hrvaškega kluba iz prvenstva BiH so se začeli sesuvati, ko je igralcem začelo zmanjkovati sape. Potem je prišla do veljave moč vijoličastih, organizacija in profesionalizem na vseh ravneh, ne le na igrišču. Sporočilna je bila tudi za sodniško ekipo iz Rusije, ki je podzavestno (ali zavestno) izbrala svojega »konja za dirko«. Da, tudi v evropskem nogometu vladajo nepisana pravila, ki dajejo prednost moštvom s tradicijo in ugledom.

Ni pa vse zlato, kar se sveti. Igralci Maribora so ta čas v precej različni formi. Obrambno usmerjeni, vključno z zveznima igralcema Željkom Filipovićem in Amirjem Derviševićem (v Zahoviću ima res dobrega strica), so blizu najboljši, napadalci pa gole zabijajo le na treningih. Za Ibraimija in Mendyja je zadetek umetnost, Tavares vse težje sledi ritmu, Nusmir Fajić bo še dobil priložnost. Če ne prej, od srede zvečer proti Maccabiju za vijoličaste strelce ne bo več popravkov.