V Angliji oživela desetica

Nemški zvezdnik Mesut Özil v tej sezoni blesti v dresu Arsenala.

Mon, 04.01.2016, 19:00
Mesut Özil

Najboljša desetica angleškega nogometnega prvenstva je bil rojen 15. oktobra leta 1988 v Gelsenkirchnu in je že od leta 2009 stalni član nemške reprezentance ter eden od ključnih igralcev svetovnih prvakov. Pred tem je bil evropski prvak s selekcijo do 21 let in tudi najboljši igralec finalne tekme. Leta 2008 je Özil zavrnil vabilo turškega selektorja Fatiha Terima in se odločil, da bo igral za Nemčijo. Igralsko je najbolj napredoval pri Werderju, od koder je prišel iz Schalkeja. Leta 2010 je Real zanj plačal le 15 milijonov evrov, tri leta pozneje ga je Arsenal odkupil za 50 milijonov €. Za Arsenal je igral 67 tekem v premier league in dosegel 12 golov ter 30 podaj. Za Nemčijo je zbral 68 tekem.

»Poglejte številke. Asistence povedo o njem vse.« Arsene Wenger je po desetletju posmehovanja bolj ali manj jezičnih kolegov v obdobju, ko lahko deli levite. Razlogov je več, eden je, da je Arsenal leto 2015 končal na vrhu premier league, drugi pa, da uživa v preporodu nemškega Turka Mesuta Özila. V tretji angleški sezoni 27-letni plejmejker igra najboljši nogomet.

»Prišel je v leta, ko unovčuje izkušnje in svoje dragoceno znanje. Ni mu bilo lahko, vsi smo od njega zahtevali veliko, igral je z bremenom, pestile so ga poškodbe, zdaj je sproščen in razbremenjen. Je univerzalen nogometaš in na svojem položaju morda najboljši na svetu,« je Francoz v zadnjem obdobju ponavljal misel o desetici, ki navdušuje privržence Arsenala in tudi tekmece.

Özilova angleška zgodba v tej sezoni resnično dobiva nove razsežnosti. Najpomembnejše poglavje v njej piše pogosto preveč prezrti del nogometne igre – podaje. V tem nemškemu reprezentantu nihče niti približno ni kos. Svoj izjemen občutek za igro in pregled nad igro spreminja v popolnost. Minulo leto je končal z 20 asistencami, samo v prvem delu sezone pa jih je že zbral 16, kar pomeni, da ga od rekorderja premier league in Arsenalove legende Thieryja Henryja ločijo samo še štiri podaje. Najboljši strelec v zgodovini Arsenala je v eni sezoni podal kar dvajsetkrat. Samo nesreča lahko prepreči, da ga v tej sezoni Özil ne bi prekosil. In to debelo.

Še nekaj impresivnih številk je zmogel Turek iz Gelsenkirchna v devetnajstih ligaških tekmah: soigralcem je priigral kar 80 priložnosti, samo proti Bournemouthu jih je ustvaril devet.

Özil je obudil mit o desetici, igralcu, ki na igrišču ustvarja čarovnije, vodi igro, se razdaja za soigralce in jim pripravlja priložnosti. Kdo bi si misli, da se mu bo to posrečilo prav v trdem in agresivnem angleškem nogometu. Da bodo strokovnjaki in navijači spet na glas govorili o igralcu, ki je skorajda izginil iz učbenikov sodobnega nogometa.

Del zaslug za Özilov izbruh si lahko pripiše tudi Wenger, pa tudi izjemni veteran v vratih, Čeh Petr Čech, ki je močno zaslužen, da imajo Özilove asistence vrednost tudi v točkah na lestvici. Wenger pa je svojemu varovancu dal tisto, kar je potreboval, da lahko igra in počne, kar zna – svobodo. Na igralca, ki se ga drži neprijeten sloves lenuha, prav gotovo deluje blagodejno. V Arsenalovem sistemu lahko porabo moči in gibanje usmerja tako, da je učinkovit v napadalni igri. Omogoča mu ustvarjalnost in predvsem učinkovito realizacijo zamisli. Med tekmami trenira sila redko, če že, je vadba namenjena osvežitvi in sproščanju. Za Özila je tekma izključno krepak trening.

Toda izpostavljati Özila kot nekakšno odkritje sezone, je vendarle neumnost. Še preden je v njem aduta za šampionski naslov prepoznal Wenger, sta njegovo igralsko kakovost odlično izkoristila tudi nemški selektor Joachim Löw in Jose Mourinho. Wengerjevi nasprotniki z veseljem izkoristijo Özila za obračun s Francozom, češ, potreboval je dve sezoni, da je odkril njegovo moč, medtem ko ga je Mourinho odpeljal v Real, da bi vodil igro kraljevskega moštva. In jo tudi je, čeprav je ostal v senci vpadljivejših in bolj egocentričnih kolegov. Če ne drugega, je Realu pomagal, da je osvojil naslov španskega prvaka.

Nekaj grenkobe je avantura pri Realu pustila. Ugibanja, ali zmore več ali pa je dosegel limit, so postala še bolj glasna ob selitvi v Anglijo. Resnica je, da so v Madridu pričakovali, da bo v belem dresu resnično zaživel in postal dirigent v moštvu močnih osebnosti. Prav to pa Özil ni. Ne sili v ospredje in je bolj tihi mož, ki zaživi samo v avanturicah z lepoticami. V Madrid je resda prišel z dolgoletno zaročenko, odšel pa samski in kot plen številnih misic. Prav zaradi radoživosti zunaj igrišča, ki je močno motila predsednika Florentina Pereza, je moral po treh sezonah zapustiti špansko prestolnico in kraljevski klub. V tretji Arsenalovi sezoni Özil ničesar ne obžaluje. V Londonu igra svoj najboljši nogomet, uživa, kot že dolgo ne, in ima zvezdniški status. Mar potrebuje še kaj več?

Prijavi sovražni govor