Vijoličasti z Rossijem zadeli v polno

Končno je napočil Pepinov čas. Najboljši strelec italijanskega nogometnega prvenstva Giuseppe Rossi se je po dveh letih, zaznamovanih s poškodbami, vrnil na kraj »nesreče« – igrišče – kot mož, ki želi pokazati, da je bil »calcio« brez njega kot juha brez soli. Pa še res je, z devetimi goli v desetih tekmah je zanesljivo na vrhu lestvice strelcev serie A.

Petindvajsetletni ameriški Italijan je bil v uvodnem delu sezone tako prepričljiv, da so vedno natančni italijanski analitiki razrešili najmanj eno reprezentačno uganko. Kdo bo sestavljal napadalni dvojec v Braziliji? Kot kaže, ni nobenega dvoma o tem, da se bo v konici napada vse vrtelo po taktih Maria Balotellija in Rossija. Toda Rossi je ta trenutek najboljši napadalec, Balo je, če bo še naprej igral bolj hladno kot toplo, lahko le njegov oproda.

Selektor Cesare Prandelli je k sreči strokovnjak, ki v nogometni širini ne vidi le forme, marveč tudi druge prednosti igralcev. Zato lahko le upa, da bosta oba napadalca zdrava čez osem mesecev, ko bo že treba napolniti naboje, da azzurri ne bodo streljali s praznimi. Kombinacija Rossi-Balo je tako rekoč idealna. Rossijev slog igre je raznovrstnejši, lahko je tudi plejmejker s strelsko dodano vrednostjo. Močan je v kombinatoriki in dojemanju igre, medtem ko je Balotelli močan kot bik. In tudi zelo težko ukrotljiv.

»Vsi vedo, kakšni so Mariovi potenciali, ampak jaz lahko igram v kateri koli drugi napadalni vlogi v enajsterici. Vsekakor morava dobiti priložnost skupaj in se ne vidiva kot tekmeca. Ne nazadnje sva velika prijatelja,« je Pepino jasno sporočil selektorju Cesareju glede morebitnih neznank v reprezentančnem napadu.

Boj s poškodbami je Rossija skoraj potisnil v pozabo, celo pri Fiorentini niso bili najbolj prepričani o njegovi vrnitvi. Klub je veliko tvegal, ko ga je letos pozimi pripeljal iz Villarreala. Poleti je eden od najbolj nadarjenih italijanskih trenerjev Vincenzo Montella še okrepil napadalne vrste. Ob nemškem asu Mariu Gomezu, za katerega je vijoličasti klub Bayernu plačal kar 30 milijonov evrov odškodnine, in Špancu Joaquinu je Fiorentina za devet milijonov evrov uplenila tudi našega virtuoza Josipa Iličića. Montella se zdaj bržkone zahvaljuje božji pomoči, da se je Rossi vrnil na tak način, saj je Gomez zaradi poškodbe kolena izpustil dva meseca (vrnil naj bi se v tednu ali dveh), medtem ko je Iličić zdaj zdrav, zdaj poškodovan. Še najmanj pa stoodstotno nared za telesno zahtevne bitke v serie A.

»Moje okrevanje še traja, toda srečen sem, ker sem znova tam, kamor sodim – na igrišču. Verjamem v svoje sposobnosti, če tudi soigralci, potem je vse lažje,« je Rossi razkril recept za strelski in igralski izbruh. V obeh vlogah je nekoč že blestel, najbolj, ko je igral za španski Villarreal. Nasploh ima Američan italijanskega rodu sila pisano nogometno pot. Kot nekoč še slovitejši avstralski Italijan Christian Vieri, ki se je iz nadarjenega sydneyjskega fanta spremenil v najboljšega napadalca v »squadri azzurri«.

Rossija je pot iz New Yorka vodila v Parmo, od tam pa v Manchester United. Pri Alexu Fergusonu ni imel potrpljenja, da bi si pridobil njegovo zaupanje, čeprav je veljal za velik talent. Srečo je šel iskat v Španijo k Villarrealu in jo tudi našel. Ferguson je pozneje obžaloval odločitev Rossija, saj je v njem videl močnega aduta rdečih vragov. Rossi je imel posebno klavzulo, ki mu je omogočala predčasen odhod iz Manchestra, če ne bo igral določenega števila tekem za prvo moštvo.

»Vse sem poskusil, obljubil sem mu, da bo dobil priložnost, nisem pa mu mogel zagotoviti, da bo igral,« je pozneje pojasnil Ferguson in se morda tudi zmotil.