Tiskane izdaje
Ljubljana – Samo vprašanje dneva je bilo, kdo bo prvi izbruhnil, potem ko bo presodil, da sodniki svojega dela niso opravili, kot bi morali. »To je sramota za slovenski nogomet,« je po porazu z Luko Koper besnel trener Krke Andrej Kastrevec. Ostre strelice je usmeril v glavnega sodnika Slavka Vinčića in njegovo ekipo.
Kaj je tako razburilo novomeškega trenerja, da se je odkrito in odločno lotil Mariborčana, ki v sodniški organizaciji velja za št. 3, za Koprčanom Damirjem Skomino in Tolmincem Matejem Jugom? Kastrevec konkretno ni razkril, katere Vinčićeve odločitve so tako usodno vplivale na končni razplet. Več so razkrile televizijske kamere: pri prvem razveljavljenem golu Dolenjcev pri rezultatu 0:0 je Vinčić dosodil prekršek nad koprskim vratarjem. Ni ga bilo, toda posnetek je razkril, da je bil, če že kaj ni bilo po pravilih, eden od novomeških igralcev v trenutku podaje za decimeter, dva ali tri v nedovoljenem položaju. Toda to ne spreminja izvorne napačne sodniške odločitve, celo več. Sprožil je dve. Prva bi lahko bila, da pomočnik ni dosodil ofsajda, druga pa, da je glavni sodnik dosodil nekaj, česar ni bilo. Druga sporna odločitev pri koprskem golu je povezana z domnevno igro z roko. Pri podaji se je koprski napadalec Jaka Štromajer dotaknil žoge. Ali je s tem odločilno pomagal strelcu Fabianu Lokaju, je bržčas stvar svobodne sodniške presoje v delčku sekunde, toda dejstvo je, da se je Štromajer žoge dotaknil z roko. Pri zadnji vidni sporni odločitvi ni bilo nobenega dvoma o tem, da je bil gol Novomeščanov za izenačenje upravičeno razveljavljen zaradi ofsajda.
Naj so bile sodniške odločitve napačne ali pravilne, ne spreminjajo veliko, Novomeščani so v boju za obstanek z neposrednim tekmecem na lastni koži občutili, da izhodišča niso za vse enaka. Zaradi tega kaže ocenjevati proteste iz domačega tabora iz drugega zornega kota igre in opažanja, in sicer da je bil nekdo bolj zaščiten in favoriziran od drugega. Zaščiten pa je bil tisti, ki mu je pod nogami najbolj gorelo.
Sodniška organizacija pod taktirko tudi pri UEFA vplivnega predsednika Vlada Šajna in njegovega glavnega pomočnika ter prvega operativca za domačo ligo Radenka Mijatovića (sicer tudi podpredsednika NZS) v minulih sezonah ob razmeroma malo tekmovalne napetosti ni imela veliko opravka s hujšimi obtožbami, da bi nekoga favorizirala ali drugega onemogočala. V obdobju »miru in blagostanja« se je organizacijsko ustrojila na najvišjo raven, zagotovila si je domala popolno avtonomnost in z njo nedotakljivost, kar ji je omogočilo tudi stališče Evropske nogometne zveze (UEFA) o neodvisnosti sodnikov. Tako je omejila zunanje vpliva na minimum, znotraj nogometne družine pa utrdila svojega do te mere, da brez njenega »žegna« ni mogoče potrditi niti selektorja A reprezentance.
V izogib očitkom o favoriziranju izbranih bi morala sodniška organizacija takoj vzpostaviti – povrniti – status zaupanja, dokler še ni prepozno. Pričakovani hud boj za obstanek z vsemi sredstvi in, bog ne daj, tudi za prvaka bi v zakulisju lahko sprožil lobiranja, zaradi katerega bi prej ali slej trpeli pravičnost in poštena igra.
Seveda pa se ni mogoče povsem izogniti konfliktu interesov. In ti se začenjajo že na vrhu krovne nogometne organizacije.
