Z železno voljo znova trn v peti seviljskih brivcev

Sevilla – Še pred dobrim letom je bil Aleksander Rajčević vijolična preteklost. Zdaj je 30-letni Koprčan v NK Maribor eden od nepogrešljivih mož, za katere bo nocojšnja druga preizkušnja v skupini E še veliko zahtevnejša, kot je bila prva v Ljudskem vrtu proti moskovskemu Spartaku.

Aleksander, na kaj najprej pomislite, ko slišite Sevilla?

Na seviljskega brivca, če se pošalim. Zdaj bom krotil brivce, tako kot sem jih poskušal februarja leta 2014. Ne bom pozabil povratne tekme v Sevilli v evropski ligi. Dvoboj je bil eden od vrhuncev Maribora v evropskih klubskih tekmovanjih. Izgubili smo, a še zdaleč nismo razočarali. Ampak dobro vem, kam merite. Da, z Jasminom (Handanovićem, op. p.) sva zakuhala prvi domači gol, le kako tega ne bi pozabil. Toda zaradi tega spodrsljaja nisem bil prav dolgo potrt. Jezen da, ampak v športu, tako kot vsakdanjem življenju, se vse vrti z bliskovito naglico. Kar je bilo, je bilo, zdaj je nova tekma.

Je mogoče potegniti vzporednice? Po treh letih se je gotovo marsikaj spremenilo v obeh moštvih.

Razlika je očitna. Sevilla je drugačna, Maribor prav tako. Sevilla izpred treh let je bila boljša od zdajšnje, saj je osvojila evropsko ligo, kar pa še ne pomeni, da zdaj ni močna. Njena igralna filozofija se je z drugim trenerjem spremenila. Neguje drugačen nogomet, prej in pod taktirko plejmejkerja Ivana Rakitića ga je igrala, zdaj je bolj disciplinirana in čvrsta.

Kakšen pa je Maribor?

Zrelejši. Menim, da je tudi boljši, kot je bil. To moštvo odlikuje odlična telesna pripravljenost. Za nas je ključnega pomena, saj je to eden od načinov, da se enakovredno zoperstavimo kakovostnejšim tekmecem. Na vsak način bo sapa igrala eno najpomembnejših vlog. Dlje, ko jo bomo imeli, in z manj nihanj med tekmo, bliže bomo novemu podvigu.

Vašega obrambnega partnerja Marka Šulerja je poškodba izločila pred potjo v Andaluzijo. Vajina uigranost je Mariboru jamčila varnost, kako pa se ujamete z Jean-Claudom Billongom?

Se ne bojim. Saj tudi mene ni bilo skoraj dve leti, pa v obrambi ni bilo večjih pretresov. Marko tudi pred tremi leti ni igral v Sevilli. Tu je bil, a je bil poškodovan, zamenjal ga je Arghus. Za Bilija (takšen vzdevek ima v moštvu Jean-Claude Billong, op. p.) me ne skrbi. Bi me, če bi bil popolni novinec, toda ni. V Sloveniji je igral že v minuli sezoni in se je kar dobro privadil na naše razmere. Komunikacijo v igri vzdržujeva v angleškem jeziku, toda pozna tudi veliko slovenskih besed in predvsem razume, kaj mora početi, kako se mora gibati in sodelovati v igri, tako da s sporazumevanjem na igrišču in uveljavljanjem avtoritete nimava težav.

Kako pa je z vašim zdravjem, s kolenom, zaradi katerega je kariera visela na nitki?

Ni kaj, potrkati moram, kako se je na koncu izšlo. Po dveh kirurških posegih na križnih vezeh na desnem kolenu, zaradi česar sem šel skozi kalvarijo in izpustil tako rekoč dve sezoni, sem lahko srečen, da sploh igram. Priznam, da nisem verjel, da bi se lahko vrnil na takšno raven in igral v LP. Imel sem železno voljo, treniral kot nor in upal, da se mi bo še kdaj ponudila priložnost. Za trud sem bil nagrajen in priložnost sem izkoristil.