Za Slovence kot za Italijane: Pojdite delat!

Zdaj, ko bodo tudi azzurri svetovno prvenstvo v nogometu spremljali le prek teve zaslonov, so lahko pomirjeni tudi navijači Slovenije. Srečko lahko mirno spi. Če se je zalomilo Italiji, zakaj se ne bi tudi Sloveniji, saj je imela najmočnejše adute v »Italijanih« Josipu Iličiću, Valterju Birsi, Jasminu Kurtiću, Boštjanu Cesarju, Aljažu Struni in še nekaj drugih reprezentantih, ki so šli skozi »calcio«, Bojanu Jokiću, Reneju Krhinu, Timu Matavžu?

Rusijo bo tretja najuspešnejša reprezentanca v zgodovini mundialov izpustila po 60 letih. Neuspeh, ki ga tako nogometna dežela, kot je naša zahodna soseda, težko primerja s katero koli nacionalno katastrofo po drugi svetovni vojni. Moralna škoda je bistveno večja, kot je bila na hitro in na oko izračunana gospodarska. Sukala naj bi se okoli milijarde evrov.

Italijani v 180 minutah in še skoraj desetih dodatnih niso zmogli zabiti gola Švedom. »Vikingi« so jih izločili s še boljšo izvedbo različice njihovega najznamenitejšega nogometnega izuma, z obrambno taktično različico ključavnico (catenaccio). Bili so fanatični, srčni, disciplinirani, potrpežljivi in neprebojni.

Italijanski navijači, politiki in gospodarstveniki ne bodo dopustili, da bi se prvovrstni nogometni eksperti in taktično najbolj izbrušeni trenerji na svetu, kar nogometna srenja še vedno je, izmazali s krilatico: »Se zgodi, saj nogomet igrajo vsi in na vseh celinah.«

Calcio je panoga, ki se ji Italijani posvečajo kot Nemci avtomobilizmu – s filigransko natančnostjo in najsodobnejšo tehnologijo. In povrhu še z več čustvi. Neuspeh pa le ni bil posledica strokovnih napak, čeprav so jih komentatorji že med tekmama našteli preveč, temveč prepričanja, da bodo nasledniki šampionskega rodu iz leta 2006 Fabia Cannavara, Francesca Tottija, Andree Pirla, Alessandra del Piera, Gennara Gattusa ... vzniknili kar sami. Tudi povprečni poznavalci »calcia« so videli, da poražencem manjka mojster. S (pre)starimi šampioni Gianluigijem Buffonom in Andreo Barzaglijem na igrišču ter Danielejem de Rossijem na rezervni klopi (kot zadnjimi mohikanci iz moštva svetovnih prvakov) je »squadra azzurra« le delavska. Od vselej prebrisanih Italijanov ni bilo niti malega p. Vsaj to so bili tudi takrat, ko morda niso bili med najboljšimi. Manjkal jim je igralec kova Iličić. Da, to vedo tudi Italijani, ki našega reprezentanta ne glede na skromen statistični učinek v italijanski ligi cenijo prav zaradi velikega P. Sposobnosti, da z eno potezo nagradi ves moštveni trud. Žal je za Slovenijo en Iličić premalo.

Odgovor javnosti je bil jasen. »Pojdite delat (Andate a lavorare),« je bil po dnevu D eden od najbolj sporočilnih časopisnih naslovov (Il tempo), podprt s sliko z lopato, zapičeno v zemljo. In verjemite, vsi Italijani, ki kar koli vedo in odločajo v nogometu, se bodo zbrali, zaprli v dvorano, in dokler ne bodo sestavili načrta A, B in C za vrnitev med najboljše, iz nje ne bodo prišli. Takšen zbor vseh najpametnejših nogometnih »glav« bi že zdavnaj morali izpeljati v Sloveniji. Ker ne vidijo ali ne želijo videti, da počasi, a vztrajno nazadujemo.