Tiskane izdaje
Od vseh prvoaprilskih potegavščin, ki pri nas praviloma razkrivajo tudi ustvarjalno bedo v glavah, me je še najbolj navdušila zgodba o Kitajcih izkušenega kolega Broza Edoviča. Domiselne potegavščine s ščepcem razuma so fantastične takrat, ko lahko postanejo tudi resnične in »držijo vodo«.
Ob vsem tem sem se spomnil tudi na zanimivo primerjavo o tem, kako močno se razlikuje ameriško razumevanje pravljičnih ali fikcijskih zgodb od evropskega. Sloviti celebrity znanstvenik Neil deGrasse Tyson je poudaril risane junake. Ameriški vedno preživijo, živijo in pomagajo ustvarjati boljšo in naprednejšo družbo, evropski umirajo. Predstavljam si, da niti zgodba o Kitajcih in njihovem višku denarja, kam z njim in za kaj, za Američane sploh ne bi bila fikcijska, temveč bi se kaj hitro spremenila iz sanj v resničnost. No, ja, saj se tudi je, že pred desetletji, ko so kitajske komuniste pravzaprav spremenili v največje kapitaliste in tako rekoč sprožili največjo svetovno trgovino.
Preračunavanje in poigravanje s kitajskimi novci (ali korejskimi, japonskimi, ruskimi, nemškimi ...) in vložkom v ljubljanske od vsega hudega opotekajoče Olimpijine klube – nogometnega, košarkarskega in hokejskega – me je zapeljalo v svet realnih sanj. Ob predpostavki, da se najbrž nekje, doma ali v tujini, najde posameznik ali skupina, ki si lahko za začetni vložek privošči ducat milijonov evrov, namenjenih za sveto športno trojico v glavnem mestu. Potem bi lahko bil vložek precej manjši.
Izračun je naslednji: nogometna Olimpija za delovanje potrebuje od pet do šest milijonov evrov, v aktualnih kaotičnih razmerah morda presega znesek, v normalnih bi bil lahko celo nižji. Za košarkarsko je lahko zgled beograjska Crvena zvezda. Njen proračun se prav tako giblje okoli pol ducata milijonov evrov, kar preneseno v naše okolje in v najbolj precenjenem razmerju pomeni 1:1. Prej pa kakšen milijon manj in z veliko verjetnostjo zagotavlja tekmovanje v najvišjem razredu evropske košarke. Hokejska je najcenejša in bi se začela s poldrugim milijonom evrov.
Kakšen bi bil športni in poslovni izkupiček, prav tako ni kdo ve kakšna huda znanost. Glede na podjetniški duh vlagateljev in malo manj filantropski bi bila ena od ključnih postavk v naših razmerah najmanj donosna – izkupiček od prodanih vstopnic. Na primer, da bi v povprečju vstopnica stala deset evrov in bi ob upoštevanju povprečnega obiska (NK Olimpijo je v tej sezoni doma že gledalo 49.000 gledalcev) vsi skupaj pokrili vsaj šestino začetnega dvanajstmilijonskega vložka. Če bi se po kakšnem naključju nogometni Olimpiji posrečil podvig z uvrstitvijo v evropsko ligo ali ligo prvakov, potem bi se presežki (dobički) merili v odstotkih s trimestnimi številkami. Maribor je imel v najboljši sezoni med vsemi slovenskimi družbami (podjetji) najbrž enega od največjih dobičkov, če ne največjega glede na vložek.
Zdaj pa še v realnost. Nekdo se bo ob mojem sanjarjenju lahko posmehljivo muzal, nekdo bo še bolj podrobno lotil preračunavanja, tretji bi lahko kar ukrepal. Toda v kategoriji trejih žal v Sloveniji še ne vidim junakov. Niti risanih ne. Idealistom nihče ne verjame in zaupa. Oni sanjajo, uresničujejo pa jih drzni in vizionarski ljudje. Naši znani ali neznani milijonarji pa so kot hrčki – samo grizejo in kopičijo zalogo.
Na vsak način ni vse črno in neuresničljivo. Le pravi hrčki se morajo najti.
