Andy Murray piše tudi olimpijsko zgodovino

Rio de Janeiro – Natančno pet tednov za tem, ko je v Wimbledonu drugič osvojil najbolj čislano teniško lovoriko, je Andy Murray ubranil še naslov olimpijskega prvaka. V izjemnem finalnem obračunu je po dobrih štirih urah ugnal Juana Martina del Potra, enega od junakov iger.

Olimpijske igre imajo v teniškem svetu za posamezne igralce različen pomen, a v moškem delu je bil sklepni del na ravni turnirjev za veliki slam. V polfinale se je prebila četverica, ki je že okusila finale največjih turnirjev, trojica tudi lovoriko. Murray si je tako boj za zlato olimpijsko kolajno zagotovil z zmago nad Keijem Nišikorijem, del Potro nad Rafaelom Nadalom. »Delpo« in »Rafa« sta v soboto uprizorila vrhunsko bitko, ki jo je po dobrih treh urah odločila podaljšana igra tretjega niza, in prav ta naporen obračun je vplival tudi na dvoboja za 1. in 3. mesto. Brez dneva premora sta pač Argentinec in Španec v zadnji partiji olimpijskega turnirja stopila veliko bolj utrujena – polfinale med Murrayem in Nišikorjem je trajal manj kot uro in pol –, se borila, kolikor sta se lahko, na koncu pa oba potegnila krajšo.

Za Nadala, ki je osvojil zlato kolajno v dvojicah z Marcom Lopezom, bi bila to odlična tolažba po težkih mesecih, saj od 2. kola Roland Garrosa ni igral zaradi poškodbe zapestja, naslov bi bil za del Potra pravšnji obliž na vse rane zadnjih let, ko se je boril z eno poškodbo za drugo. Argentinec je v 1. kolu presenetil Novaka Đokovića, ob tem pa je bilo vprašanje, koliko časa bo lahko zdržal v takšnem ritmu. Zdržal je vse do finala, v katerem se je odlično upiral Murrayu, imel v četrtem nizu lepe možnosti, da rezultat izenači na 2:2 v nizih, a po številnih zasukih, ki jim je botrovala vedno večja izčrpanost, je Škot zmagal s 7:5, 4:6, 6:2, 7:5 in tako kot prvi v zgodovini (ta je v tenisu resda krajša kot v večini drugih panog) ubranil naslov.

»To je bil eden najtežjih finalov, v katerem sem prišel do velike lovorike. Razpletlo bi se lahko tudi drugače, tako telesno kot psihično je bilo zelo naporno, bilo je toliko vzponov in padcev. Ta zmaga je za mojo domovino,« je dejal presrečni Murray, toliko bolj navdušen, da je kot prvi igralec osvojil dva naslova zapored. Da piše zgodovino v domovini, je že vajen, v svetu pač ne. »Ponosen sem na to, saj ni preprosto osvojiti dveh zlatih kolajn. Veliko se namreč lahko zgodi v štirih letih. Sam sem denimo prestal operacijo hrbta in doživel več težkih trenutkov na igrišču,« je ob svojem dosežku omenil Škot, ki je na slovesnosti ob odprtju iger nosil britansko zastavo ter nato ocenil, da je bil to najbolj ponosen trenutek v njegovi karieri …

V ženski konkurenci je zgodovino Portorika pisala Monica Puig, ki je svoji državi priigrala sploh prvo zlato olimpijsko kolajno. Portoričanka je turnir začela z zmago nad Polono Hercog, končala pa z uspehom proti letošnji avstralski zmagovalki Angelique Kerber, vmes je opravila tudi s pariško Garbiñe Muguruza in nekdanjo dvakratno wimbledonsko Petro Kvitovo.