Tiskane izdaje
Rio de Janeiro – Ne starajoči se Bolt, brilijantni Bolt je dosegel nov mejnik v zgodovini šprinta. Potem ko je tretjič zapored potolkel konkurenco na 100 metrov, je še bolj suvereno ponovil podvig na dvakrat večji razdalji. Prav pošalil se je iz konkurence in bil v finalu edini, ki se je spustil pod mejo 20 sekund.
Kot bi se pošalil iz tekmecev, se je jamajški šampion »sprehodil« do osme zlate kolajne na svojih tretjih olimpijskih igrah. Čas 19,78 za njegova merila ni bil nič posebnega, bil je za pičlo stotinko boljši od dosežka Pietra Menee pred 37 leti! Jamajčan je bil na svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 2009 za več kot pol sekunde hitrejši, ko je postavil svetovni rekord (19,19). Tedaj je bil v nemškem glavnem mestu prvi in doslej edini tek, v katerem se je kar pet atletov spustilo pod mejo 20 sekund. Tokrat je bila njegova prednost še večja. Kanadčan Andre de Grasse, odkritje iger, ki je že na 100 metrov osvojil bron, je v cilj pritekel s časom 20,02, belopolti Christophe Lemaitre pa je vzel bron (20,12) in uresničil dolgoletne sanje.
Sprehod do kolajne
Bolt se je v svojem slogu sprehodil v cilj. Nihče mu ni bil niti blizu. Njegov edini tekmec, ki ga ni premagal, je bil – čas. Prvak je govoril, da bi na svojem zadnjem olimpijskem teku v posamični konkurenci – ponoči je nastopil še v štafeti 4 x 100 metrov – rad izboljšal rekord, za katerim je naposled zaostal za debelih 59 stotink sekunde. Omenil je celo, da bi rad prebil mejo 19 sekund … »Pogled na semafor mi ni bil prav nič všeč. Želel sem teči hitreje. Zavedal sem se, da bom težko izboljšal rekord, to so mi govorile noge. Ko sem prišel iz zavoja, so se odločile: 'Poglej, Usain, ne gremo hitreje',« je bil kot vselej duhovit Bolt, ki bo jutri ob koncu olimpijskih iger dopolnil 30 let.
Brez šopirjenja
Kot se je slikovito izrazil eden od ameriških novinarjev na tribuni olimpijskega štadiona Joao Havelange, bi lahko med Boltom in ostalimi parkiral avtobus, tolikšna je bila kakovostna razlika v disciplini, ki je že imela lepše čase in je Boltu, kot pravi, najljubša. Temu primerno se »jamajška strela« ni šopiril kot štiri dni prej, ko je znova opravil z splošno osovraženim dopinškim grešnikom Justinom Gatlinom, ki ga je poraz očitno tako zdelal, da se na 200 metrov sploh ni uvrstil v finale.
Gledalci se na olimpijskem štadionu, ki sicer začuda spet ni bil poln, prav nič niso ukvarjali s časom. Bolt se je globoko zasidral v njihovih srcih, bili so čisto iz sebe, ko je iz zvočnikov zadonela pesem Boba Marleyja in je njihov junak, ovit v jamajško zastavo, odtekel častni krog. Ko je začel priprave na OI, je med drugim razlagal, da bi rad postal nesmrten, podobno je govoril že v Londonu: »Želim si postati eden največjih športnikov svojega časa. Upam, da bom po teh igrah v tem elitnem krogu. Skupaj z Mohamedom Alijem in Pelejem.«
Za Lemaitra, evropskega junaka, že zdaj ni nobenega dvoma: »Bolt je junak, neverjeten je, neponovljiv,« slovitega tekmeca obožuje Francoz, ki ima pred seboj novega šampiona v nastajanju, 21-letnega de Grasseja. Bolt prav v njem vidi svojega naslednika in govori, da so to zanj zadnje olimpijske igre. Razmišlja celo o tem, ali bi na 200 metrov sploh še nastopil na svetovnem prvenstvu prihodnje leto v Londonu. »Moje telo se stara, toda trener mi govori, da je to samo faza. Bomo videli.«
