Neponovljivi torek in pozabljeni četrtek

V zagrebškem kvartu Dubravi pripravljajo veličasten sprejem. Favorit Ude je pozabljen.

Objavljeno
19. avgust 2016 20.55
Dejan Vodovnik, dopisnik
Dejan Vodovnik, dopisnik

Zagreb – Minuli torek je bil za hrvaški šport zgodovinski. Njihovi športniki so na olimpijskih igrah v Riu osvojili štiri kolajne. To je bil dan prepoln čustev, vzhičenj in solza. Pa tudi velikih obljub, o pomoči hrvaškemu športu.

Na Hrvaškem kar ne morejo pozabiti torka, ko so njihovi športniki osvojili kar štiri kolajne in s tem popisali zgodovinsko stran hrvaškega športa. Mediji tekmujejo, kdo bo objavil doslej še neobjavljene podrobnosti iz življenja dobitnikov kolajn, primerjav ne manjka, še manj poveličevanj. Velesila sem, velesila tam, zgodovinske kolajne v jadranju so državo postavile v vrh svetovnega jadranja, kamor, kot pomorska država že dolgo sodi, vendar ni bilo priložnosti, da bi to dokazala, se pridušajo mediji, zlasti iz Dalmacije.

Da je Hrvaška postala vsesplošna veslaška velesila ni treba niti omenjati. Tistih 7 tisočink, zaradi katerih je veslač Damir Martin ostal brez zlata, jezi še marsikoga. Celo predsednik hrvaškega olimpijskega odbora Zlatko Mateša, ki je na čelu te organizacije že od leta 2002, je javno zatrdil, da so bili okradeni. Seznam držav, osvajalk kolajn na OI pa je kar naenkrat v njihovih medijih postal »slaven seznam dobitnikov kolajn na Olimpijskih igrah«. Še do nedavnega je bil namreč »le« povsem običajen seznam dobitnikov kolajn na OI. To, da so nekateri (na primer košarkarjev) porazi, še najraje proti tekmovalcem ali ekipam iz sosednje Srbije - v medijih pospremljeni kot moralne zmage, pa je neka povsem druga zgodba. Tako kot je posebna zgodba zapis hrvaškega košarkarja Roka Lenija Ukića, ki se je na družabnem omrežju, kot je sam zapisal, »po popitem pivu in tabletah za spanje« opravičil za poraz proti Srbom.

V vsem tem je bil brazilski četrtek, ko se je za hrvaške tekmovalce vrstil poraz za porazom – od taekwandoistke Lucije Zaninović, do košarkarjev in rokometašev, ki niso premagali četrtfinalnih preprek – kaj hitro pozabljen. Hitro je namreč prišel petek, ko so v jadranju osvojili prvo olimpijsko zlato, zlato odličje je v metu kopja osvojila tudi Sara Kolak. Kolakova v intervjujih nikoli ne pozabi omeniti, da trenira v Celju.

Olimpijska Dubrava

V Dubravi, predelu Zagreba, kjer je na sceno stopila glasbena skupina Prljavo kazalište, in od koder prihaja šampionka v metanju diska Sandra Perković, pa tudi boksar Filip Hrgović in z zlatom ovenčani strelec Josip Glasnovi, že pripravljajo sprejeme z veliko pečenja, pijače in s še več čustev. Najbrž pa ne bo manjkalo niti obljub kakšnega politika, ki se bo pridružil slavju, saj se je na Hrvaškem prav v teh dneh tudi uradno začela predvolilna kampanja pred septembrskimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami. »Nekaj je v tej Dubravi. Nekakšen veter, ki nas potiska naprej,« je pred časom dejala metalka diska Sandra Perković.

Tudi Glasnović, dobitnik zlatega odličja v streljanju, je eden tistih, ki je spisal svojevrstno zgodbo. Fant je nezaposlen, nameraval se je zaposliti v hrvaški vojski, vendar so ga zavrnili zaradi težav z očmi. Pravzaprav z očesom, ki ga pri streljanju najbolj potrebuje. Zdaj je nekaj obljub za zaposlitev že dobil.

Filip Ude in Pepi Puch

Hrvaška, to je le treba priznati, zna dodobra unovčiti kolajne svojih športnikov. Če ne druagče, za samopromocijo. V tem ni nič slabega. Res pa je tudi, da zelo hitro pozablja na svoje šampione. Hrvaški telovadec na konju z ročaji Filip Ude je en takih primerov.

V napovedih je veljal za favorita; v pričakovanjih hrvaške športne javnosti za skoraj gotovega prejemnika olimpijskega odličja. Nastop v Riu pa se mu je sfižil, telovadec je padel s konja, in sanje o medalji so splavale po vodi mimo Sladkornega storža v Riu. Zdaj, ob omembi telovadca in njegovega rodea, ki je imel za posledico padec , marsikdo le zamahne z roko.

»Mah, pusti ga, saj imamo veslače in jadralce, pa Sandro in boksarja …,« je slišati v marsikateri družbi sredi Zagreba, ki v razpravah obdeluje olimpijske igre in udeležbo hrvaških športnikov na njih. In ko smo že pri konjih; skoraj ga ni južnega soseda, ki bi se spomnil Pepija Pucha. Kdo je to? Avstrijski tekmovalec na povsem pravem konju, ki ga je Hrvaška »kupila« leta 2004, da bi nastopil pod njihovo zastavo na igrah v Grčiji. Konj je namreč tekmovalca Pepija že na prvi oviri katapultiral s sebe in oba sta končala grško olimpijsko avanturo.