Tiskane izdaje
Rio de Janeiro – Kdor preživi špartanske metode alfe in omege slovenskega juda Marjana Fabjana v njegovem vadbenem centru na Lopati pri Celju, doživlja borbe na olimpijskih igrah kot obisk lunaparka. Tina Trstenjak je v parku Barra dobila največjo sladkorno peno. Zlate kolajne se je razveselila kot majhna deklica.
Zadnji dve borbi sta bili zelo napeti, najprej je v končnem prijemu slovenske šampionke popustila Brazilka Rafaela Silva, za konec še Clarisse Agbegnenou iz Francije. »S trenerjem Fabjanom sva pripravila zelo dobro taktiko. Z Brazilko je bila zelo težka borba, ker so bili vsi navijači na njeni strani. A ostala sem zbrana in uspelo mi je. V finalu pa mi je pomagalo, ker Francozinjo zelo dobro poznam. Je zelo močna, ampak spet mi je pomagala taktika. Izkoristila sem njeno napako in izšlo se je sanjsko. Vsak športnik si želi zlato kolajno na olimpijskih igrah in le redkim uspe. Meni je. Vedela sem, da sem blizu, imam dobro podporo domačih in trenerjev v klubu na čelu s Fabjanom, pa tudi odlične 'sparing partnerje'. Po vsem, čemur sem se odpovedala v karieri, sem vedela, da se mi enkrat mora povrniti,« je najboljše zadoščenje dočakala še ne 26-letna neizprosna borka, ki je že osvojila vse, kar se je dalo.
V Londonu je bila za »sparing« zlati Urški Žolnir, zdaj je stopila v čevlje svoje trenerke in niso ji bili preveliki. Ker je čustveno stabilna, ji pritisk ni mogel priti do živega. Tudi ne hrup s tribun. »Ko sem na tatamiju, ne slišim ničesar, samo Marjana. Pred finalom sem šla na vse ali nič, rekla sem si, kolajna je tu, zdaj nimam več kaj izgubiti. Prav ta mirnost mi je prinesla odločilno prednost, saj je tekmica storila napako in mi omogočila zmago.«
Večja je verjetnost, da v hribih okrog Ria najdeš dehtečo planiko, kot da srečaš Fabjana. No, trener, čigar brezkompromisne metode bi marsikaterega športnika spravile do solz obupa, se je po največjem uspehu svoje varovanke po tednu dni ilegale le pojavil pred sedmo silo. »Oprostite mi, ker sem bil tako nedostopen. Izogibal sem se vsem, novinarjem, ljudem z OKS in vsem drugim. Tino sem izoliral. Vedel sem, kaj je najbolje zanjo. V osami se je lahko najbolje psihično pripravila. To je ključno. Zavedal sem se, kaj je v igri. Če medalje ne bi bilo, sem prepričan, da se po enem tednu nihče ne bi več spominjal naših nastopov tukaj. Zdaj se jih bodo za vselej,« je bil presenetljivo zgovoren Fabjan, ki je do kolajne skoraj pripeljal tudi Adriana Gomboca, vendar se je ob koncu zalomilo.
V drugo ni ničesar prepustil naključju in povrnilo se je z obrestmi – Tina je evropskemu in svetovnemu naslovu dodala še olimpijskega. Pred finalom v Londonu pred štirimi leti je Žolnirjevi zastavil naslednje vprašanje: »Kaj boš odgovorila, ko te bodo vprašali, kdo je osvojil zlato kolajno?« Pri Trstenjakovi ni uporabil takšnega motivacijskega prijema. »Rekel sem ji le, da ta borba zanjo ne bo zadnja, bo pa ena zadnjih na olimpijskih igrah. Če hočeš zlato kolajno, se boš morala potruditi,« je železno zaveso judoističnega »Camp Davida« (strogo zaprta rezidenca ameriškega predsednika) vsaj malce razgrnil Fabjan in se strinjal s trditvijo, da je njegova »pit-bull« terierka Tina vzela to, kar ji pripada: »Računala je na zlato in jaz tudi. To je bilo veliko breme zame in imel sem velike zdravstvene težave. Nagajal mi je krvni pritisk, mogoče sem že malce prestar za te stvari,« se z mislijo, da bi bil počasi že čas, da malce izpreže, že nekaj časa sooča »Fabi«, ki bo prav gotovo nekega dne vajeti prepustil Žolnirjevi.
Kot se spodobi, je Trstenjakovi po podelitvi kolajn in Zdravljici pripadla zadnja beseda. »Kar zadeva moje slabosti, boste morali vprašati koga drugega, svojo glavno prednost pa vidim v vztrajnosti,« je bila tudi malce drugačnim novinarskim vprašanjem kos Tina, soimenjakinja junakinje slovenskih src z zadnjih zimskih OI Mazejeve: »Kaj naj vam povem? Živim v bloku, sem čisto običajna punca, imam polbrata, poslušam vso glasbo, od narodnozabavne do roka, to je to,« je še navrgla absolutna prvakinja v kategoriji do 63 kg, ki je pred časom zapolnila kar nekaj časopisnih stolpcev zaradi zapleta z njeno službo v javni upravi: »Zdaj sem zaposlena na carini. Vesela sem zase, pa tudi za Fabjana, ker se je toliko let trudil zame. Imam redno službo, kar sem si vedno želela. A to ne pomeni, da se ne bom potrudila dokončati šole.«
Če si je znala podrediti vso svetovno konkurenco, ni vrag, da ji ne bo uspelo tudi to. Z judom bo težko obogatela, a v vsakem primeru je za Slovence »Million Dollar Baby«.
