Olimpijske igre majhnih škandalov

Če bi Kitajci pri vseh stvareh poslušali svojega pokojnega vodjo, v Riu de Janeiru ne bi imeli težav z državno zastavo. Tako pa je prvih nekaj dni olimpijskih iger minilo v senci škandalov, ki jih je povzročila napačno sešita kitajska državna zastava.

Kolikor pogosteje so kitajski olimpijski tekmovalci stopali na oder za podelitev medalj, toliko bolj je zastava z eno veliko in napačno postavljenimi štirimi majhnimi zvezdicami motila azijsko silo. Resda je samo kitajska javnost opažala, da so zvezdice v brazilski verziji v vodoravnem položaju, namesto da bi bile postavljene tako, kakor da se vrtijo okoli velike zvezde in da bi bil spodnji levi krak vsake od njih usmerjen proti osrednji zvezdi.

Kljub temu je to postalo velika težava. Kitajska delegacija je ostro protestirala zaradi nestandardne zastave, organizacijski odbor olimpijskih iger v Riu pa se je zelo spoštljivo opravičil zaradi nenamerne napake. Toda medtem ko so šivali nove zastave, so kitajski športniki čedalje uspešneje osvajali medalje, zato so stare zastave še vedno plapolale nad zmagovalnim odrom.

To se dogaja, kadar igre organizirajo v državi v razvoju, ki je podobna Kitajski in katere delovna sila je dovolj poceni, da večino rekvizitov izdelujejo doma. Če bi olimpijske igre priredili v eni od razvitih držav, bi zastave šivali na Kitajskem.

Zgodba o zastavi

Takšnih težav ne bi bilo, če bi že pred 67 leti sprejeli drugačno obliko državne zastave. V mesecih pred 1. oktobrom 1949, ko so se pripravljali na razglasitev Ljudske republike Kitajske, so razpisali natečaj, na katerega se je prijavilo približno 3000 različnih predlogov. Mao Zedongu je bila najbolj všeč oblika z veliko zlato petokrako zvezdo v zgornjem levem vogalu in z rumeno črto na dnu rdeče podlage. Zvezda je seveda simbolizirala Komunistično partijo, črta pa Rumeno reko kot simbol kitajske civilizacije.

Toda vraževerni general Zhang Zhizhong je opozoril vodjo, da zarisana črta lahko namiguje na razcep države, zato je Mao kljub vsemu pristal na to, da kot rešitev sprejmejo obliko, ki jo je predlagal šanghajski umetnik Zeng Liansong. Velika petokraka je tudi tu simbol Komunistične partije, štiri zvezdice pa simbolizirajo delavce, kmete, vojsko in napredno inteligenco (oziroma po zgodnejših razlagah narodne manjšine).

Za nekatere opazovalce olimpijskih iger je precej večji škandal to, kar se dogaja pod kitajsko zastavo. Kitajcem so se te dni opravičevali tudi drugi – plavalnemu zmagovalcu Sun Yangu se je, denimo, v torek opravičil avstralski tekmec Mack Horton, nato pa še francoski plavalec Camille Lacourt. Oba sta Kitajca prehitro obtožila dopinga.

Horton je pred začetkom tekme na 400 metrov v prostem slogu Suna označil za »enega od kitajskih mamilaških prevarantov« in očitno namigoval na trimesečno prepoved tekmovanja, ki so jo leta 2014 izrekli kitajskemu plavalcu zaradi dopinga. Pozneje je priznal, da je s takšnimi obtožbami hotel omajati psihološko trdnost najnevarnejšega tekmeca.

Za Suna je bila zlasti pomembna zlata medalja, osvojena v tekmi na 200 metrov v prostem slogu. To se je zgodilo 8. avgusta, natančno na obletnico odprtja pekinških olimpijskih iger, in Sun je kar žarel od ponosa. Toda francoski tekmovalec je med podelitvijo medalj pripomnil, da »mu je slabo, če pogleda na oder«.

In spet je namigoval na doping ter celo zahteval od mednarodnih organov, naj se bolj posvetijo strožjemu nadzoru – očitno je mislil na nadzor nad kitajskimi plavalci.

Takšni kot Severna Koreja?

Medtem ko se Kitajska bojuje za vodstvo v številu osvojenih medalj, zlasti zlatih, je v kitajski javnosti slišati čedalje več kritik zaradi obsedenosti z zmago. »Ali bomo takšni kakor Severna Koreja?« se je vprašal neki pisec spletnega dnevnika in pri tem namigoval na samokritiko severnokorejskega dvigovalca uteži Om Jun Čola, ki je potrto izjavil, da »nisem heroj«, čeprav je osvojil srebrno kolajno v kategoriji do 56 kilogramov. Za domovino je treba biti prvi in samo to šteje.

Prav zato je na kitajskih internetnih portalih v sredo zablestela 20-letna plavalka Fu Yuanhui, ki se ni niti zavedla, da se je na tekmi na 100 metrov hrbtno uvrstila na tretje mesto. Z nasmeškom je pojasnjevala novinarjem kitajske televizije, da je ostala brez medalje, ker »imam kratke roke«, ko pa so ji povedali, da je osvojila bronasto medaljo, je sledilo pravo otroško navdušenje. »Ti si moja princesa!« je sporočil eden od piscev na spletnih portalih. »Radi te imamo!« so mnogi zapisali. Kitajci si želijo, da bi olimpijske igre končno postale velika igra. Napetosti zaradi nešportnih vprašanj kratko malo niso šport.