Po leseni kolajni še v napad na pravo

Rio de Janeiro – Špela Ponomarenko Janić se v svojem kajaku stara bolje kot žlahtna kaplja malvazije. Pri 34 letih je Koprčanka v 200-metrskem šprintu zasedla 4. mesto, kar je njena najvišja olimpijska uvrstitev doslej. Kolajna ji je ušla za dobre tri desetinke sekunde, kar jo je še bolj vzpodbudilo, da bo še poskusila. A ne le danes in jutri na 500 m v Riu, temveč tudi v Tokiu 2020.

Osvajalci »lesenih kolajn« ponavadi veljajo za največje osmoljence boja za najvišja mesta na OI. So tisti, ki so bili najbližje slavi, a so ostali praznih rok. V družinskem taboru Ponomarenko-Janić pa včeraj ni bilo čutiti grenkobe.

»Zadovoljna sem s četrtim mestom, rekli so, da je bilo blizu kolajne, čeprav jaz nisem čutila tako. Tri desetinke sekunde niso tako malo na 200 metrov. Sicer me je nekoliko skrbelo med ogrevanjem, čutiti je bilo bočni veter, ki bi me na osmi stezi lahko precej oviral. Nato vetra ni bilo več, osredotočila sem se nase, štart je bil stoodstotno boljši kot dan prej, uspela mi je zelo dobra tekma. Četrto mesto je nenazadnje moj najboljši olimpijski rezultat,« je Ponomarenko-Janićeva ocenila nastop, v katerem je zaostala za svojo novozelandsko partnerico na pripravah Liso Carrington, Poljakinjo Marto Walczykiewicz in Azerbajdžanko Ino Osipenko-Radomsko. Kolajne so si priveslale na stezah 4, 5 in 6.

Jo je kaj motilo, da ni imela neposrednega stika z najboljšimi? »Na 200 metrov ni časa za obremenjevanje z drugimi. Zmeraj, ko si blizu kolajni, se sicer sprašuješ, kje bi dobil tiste stotinke. Dobro sem veslala, nimam si česa očitati,« je povedala članica Žusterne.

Njen mož in trener Stjepan Janić je prepričan, da bi bila hitrejša, če bi tekmovala z ramo ob rami z najboljšimi. »Špela je veslala zelo lepo od štarta do cilja. Menim pa, da bi prej dosegla maksimalno hitrost, če bi veslala bližje najboljšim, če bi imela neposredni dvoboj z njimi. Četrto mesto je vseeno izjemen dosežek,« se Janić ni pritoževal nad izplenom v krajši olimpijski preizkušnji, s katerim je že izboljšala dosežke iz Pekinga 2008 (6. mesto na 500 m) in Londona 2012 (10. na 200 m in 12. na 500 m).

Že danes zgovorno Špelo, ki je ena od treh mater v slovenski olimpijski reprezentanci v Riu (ob njej še atletinja Martina Ratej in triatlonka Mateja Šimic), čaka nov izziv, kvalifikacije (15.12) in polfinale na 500 m. Na tej razdalji ji gre letos bolje kot v šprintu. Letos je na tekmah za svetovni pokal osvojila po eno 3. in 2. mesto.

»V zadnjih letih sem na 500 m res uspešnejša, a te preizkušnje se bo treba lotiti pametno. Med kvalifikacijami in polfinalom bo manj kot ena ura, privarčevati bo treba nekaj energije. Cilj je gotovo finale,« izboljšanja uvodnega rezultata ne napoveduje slovenska kajakašica, ki je že vajena vstajanja med 4. in 5. uro zjutraj ter nastopov v času zajtrka. Nestrpno pa čaka na konec olimpijskih nastopov, ker pogreša sina Adama. Na pripravah in tekmovanjih pred tem je spremljal starša, v Riu pa morata biti vendarle povsem osredotočena na tekmovanje.

»Špela je pripravljena vrhunsko, tudi na 500 m ima veliko priložnost, pripravili smo se za obe razdalji. Zato se mora čim prej sprostiti in se pripraviti za naslednjo tekmo. Morda bo obratno kot na SP v Duisburgu leta 2013, ko je bila tretja na 200 m in četrta na 500. Upam, da bo na vrhuncu pripravljenosti in bodo pokleknile druge,« se Janić nadeja vrhunca ženine športne poti v Riu. »Ampak Špela telesno še vedno napreduje, ni še dosegla zenita. Pred njo je še Tokio 2020, ne razmišlja o tem, da bi nehala. Upam, da bova imela v prihodnje kaj več sredstev za priprave. Delo bi bilo tako boljše, pa tudi zasebno življenje bi bilo lažje,« načrt za naslednji olimpijski ciklus že sestavlja Stjepan Janić.