Slovenskemu značaju je na kožo pisana vloga napadalcev iz ozadja

Ljubljana – Trenerji štirih naših najboljših klubov in vselej pronicljivi nekdanji selektor Matjaž Tominec pričakujejo nastope slovenskih rokometašev v Riu zmerno optimistični. Vsake oči imajo svojega malarja in vsak bi malo drugače sestavil ekipo, a vsi zaupajo selektorju Veselinu Vujoviću, da se je pravilno odločil in da bo Slovenijo popeljal vsaj do četrtfinala OI, kjer pa je, kot pravijo, mogoče vse.

Branko Tamše, trener Celja PL: Selektor Veselin Vujović je že en mesec z igralci in na klopi Slovenije že več kot eno leto, zato dobro pozna ekipo in se je odločil po svoji vesti. Treba mu je zaupati, uvrstitvi na OI in SP govorita njemu v prid. Seveda bi se marsikdo odločil drugače, tudi jaz. Delal sem z vsemi štirimi, ki so izpadli iz petnajsterice, in vem, da sta Sebastian Skube in Gašper Marguč vrhunska rokometaša. To ni očitek selektorju, ampak samo govori o tem, kako sladke skrbi ima Slovenija, če se lahko odreče takšnima igralcema. Če bo igrala tako kot v zadnjih mesecih ali še malo bolje, lahko postane največje presenečenje turnirja. Vendar bi veljalo iti iz tekme v tekmo, saj te lahko prav vsak tekmec preseneti, če nisi pravi. Najprej je treba priti iz skupine, potem pa ti tudi prvo mesto ne jamči napredovanja. V skupinskem delu bo še priložnost za kakšen popravni izpit, nato pa bo sledilo 60 minut resnice.

Marko Šibila, trener Gorenja: Vsak trener ima svoje poglede in poskuša slediti neki logiki. Vujović ni imel lahkega dela in gotovo je proučil vse vidike, izbor pa je narekovalo tudi dejstvo, da lahko na OI na tekmi zaigra le 14 igralcev. Vsakemu selektorju je treba dati proste roke, saj je po koncu tekmovanja on tisti, ki prevzame odgovornost za neuspeh ali zasluge za uspeh. Igre v Riu bodo specifične, so zelo daleč, kar je primerljivo s Sydneyjem 2000. Pomembna bo prilagoditev, veliko vlogo bodo igrale izkušnje. Dobro bi bilo, če bi Slovenci dobili prvo tekmo z Egiptom, saj bi se jim okrepila samozavest. Kljub temu pa je treba ves čas ostati na trdnih tleh. Svojčas se je pretiravalo z bombastičnimi napovedmi, zdaj teh ni, kar je dobro. Evforija nikdar ni bila koristna, saj je hitro sledilo razočaranje in iskanje krivcev. Slovenija ima lepe možnosti, četrtfinale je realen cilj, ki ne bo tako preprosto dosegljiv, kot si morda kdo misli.

Robert Beguš, trener Ribnice: Priprave so bile zelo dobro zastavljene, tudi vse pripravljalne tekme so bile spodbudne, čeprav zadnje s Hrvaško nisem videl. Izbor igralcev je precej logičen. Selektor je imel težko odločitev, izbral pa je tiste, ki dajejo več v obrambi. Vesel sem, da je zraven tudi naš Nik Henigman. Je edini pravi strelec z razdalje in je dokazal, da je iz pravega testa. Izkoristil je priložnost proti Norveški v kvalifikacijah za SP in potem pokazal tudi borbenost v obrambi. Vujović je bil pogumen, ko je mladega igralca vzel s seboj. Mislim, da je to dobra poteza, saj je dolgoročna perspektiva. Realen doseg Slovencev je četrtfinale, kar bi bil lep dosežek. Z malo sreče pa si hitro pri kolajnah. Menim, da bi bili najbolj ustrezni tekmeci v četrtfinalu Hrvati, ki jih najbolje poznamo in pri katerih smo že pokazali, da jih lahko premagamo.

Zoran Jovičić, trener Kopra: Imam dober občutek, zdi se mi, da so fantje bolj izkušeni, kot smo bili mi. V prvo se v Sydneyju sploh nismo zavedali, kaj nas čaka, in smo malce pregoreli, v drugo so nas v Atenah vsi šteli med favorite, pa se nismo izkazali. Breme je bilo preveliko. Morda bo šlo v tretje po željah. Fantom zares privoščim dober rezultat. Zdi se mi idealno, da ne spadajo med favorite, zato so zelo umirjeni. V olimpijskih kvalifikacijah so spoznali, da lahko na kolena spravijo tudi tako močno ekipo, kot je španska, in to je zelo pomembno. Za našo mentaliteto je dobro, kadar napadamo iz ozadja in se počutimo močne. Če pridemo v četrtfinale, bi se veljalo izogniti Francozom in Dancem. S Katarci in Hrvati smo povsem enakovredni.

Matjaž Tominec, nekdanji selektor: Vsakega tekmeca v skupini lahko premagamo, lahko pa tudi proti vsakemu izgubimo. Samo Egipt se zdi malce slabši, Brazilci pa bodo kot gostitelji zelo odločni, že v Katarju so nam povzročali težave. Četrtfinale ne bi smel biti prehud zalogaj, toda pomembno bi bilo osvojiti prvo ali drugo mesto, da bi imeli lepše možnosti za polfinale. Imam občutek, da nam bo za kolajno vendarle nekaj zmanjkalo. Žal mi je, da ni zraven Luke Žvižeja in Dragana Gajića, ki sta dala veliko slovenskemu rokometu. Osebno bi izbral Gašperja Marguča, ker je bolj izkušen kot Blaž Janc, ki v obrambi ne bo imel posebne vloge. Sebastiana Skubeta tudi ne bi pustil doma. V Malmöju se je izkazal za zelo koristnega, ob koncu tekme proti Španiji je priboril sedemmetrovko in izsilil izključitev. Na levem zunanjem položaju ima več kilometrine kot Bombač ali Bezjak. V Henigmanu je morda prihodnost, toda v Riu bi več dobili od Skubeta. OI so vendarle posebna stvar, seveda odloča kakovost, a pomembne so tudi človeške stvari. Ljubše bi mi bilo, če bi vsi člani uspešnega rodu lahko zaokrožili zgodbo z vrhuncem v Riu.