V Tokiu s pridihom znanstvene fantastike

Ljubljana – Olimpijsko štafetno palico je na nedeljski sklepni slovesnosti Rio de Janeiro predal Tokiu, premier Šinzo Abe pa je na tej prireditvi že poskrbel za prvo simpatično potezo japonskih prirediteljev, ko se je na odru pojavil kot Super Mario. Igre čez štiri leta naj bi bile popolno nasprotje brazilskim.

Braziliji sledi povsem azijsko olimpijsko obdobje, saj bodo naslednje zimske OI v Pjongčangu in Pekingu (kjer so bile še pred osmimi leti poletne), poletne pa v Tokiu, ki je najboljše športnike sveta že gostil leta 1964. Te igre so se močno vpisale tudi v zgodovino slovenskega športa, saj se je tam svoje prve zlate kolajne na OI razveselil Miro Cerar, ki je nato podvig na konju z ročaji ponovil v Ciudad de Mexicu in je še vedno edini Slovenec z ubranjenim naslovom olimpijskega prvaka. Igre čez štiri leta (od 24. julija do 9. avgusta) bodo seveda nekaj povsem drugega, kot so bile pred dobrega pol stoletja, prav tako kot brazilske.

Za razliko od Ria de Janeira 13-milijonski Tokio sodi med najvarnejša mesta na svetu, kriminala in nasilja ni niti približno toliko kot v Braziliji, kar bo za obiskovalce gotovo olajšanje, obisk pa jih bo toliko bolj udaril po žepu, saj gre za eno najdražjih metropol na svetu. Japonska prestolnica bo pred svetovnim avditorijem gotovo poskušala potrditi status tehnološke supersile, avtomobili brez voznikov naj bi obiskovalce prevažali od štadiona do štadiona, roboti naj bi ljudem svetovali pri izbiri najboljših poti do posameznega prizorišča, hrane in zabave, pomembno vlogo naj bi igrali tudi na letališčih in v hotelih. S prevajanjem naj prav tako ne bi bilo nikakršnih težav, za to bo poskrbel Panasonic, na gimnastičnih tekmovanjih naj bi sodniki nosili posebna očala z lasersko tehnologijo 3D, s pomočjo katere bodo lahko bolj merodajno ocenjevali posamezne sestave. Kar je za večino sveta še znanstvena fantastika, želi Japonska vpeljati v organizacijo iger, s tem navdušiti gledalce in dati tretjemu največjemu svetovnemu gospodarstvu dodaten zagon.

»Vsak bo lahko izkusil hipermoderno življenje in hkrati spoštovanje zgodovinskih vrednot. Ponosni smo na podatke o varnosti, na infrastrukturo in gostoljubje,« je poudarila Hikariko Ono, predstavnica za stike z javnostjo prireditvenega odbora Tokio 2020, ki si seveda želi, da bi čez štiri leta – za razliko od Ria – spet slišali, da so bile to najboljše igre v zgodovini. Medtem ko so bila v Riu še med igrami številna gradbišča in nedokončani objekti, vključno z nastanitvami za športnike in njihove spremljevalce, kaj takšnega pri natančnih Japoncih ne gre pričakovati, vendar pa se tudi Tokio že sooča z neprijetnostmi. »Ne moremo se sprostiti. Tudi pri Tokiu je kar nekaj velikih težav,« je opozoril John Coates, član Mednarodnega olimpijskega komiteja in prvi mož inšpekcijske skupine za Tokio.

Začelo se je sicer s tem, da je bil prvotni logotip iger plagiat in so morali Japonci tako že izbrati novega, na izbor prireditelja iger (leta 2013) je padel sum podkupovanja (govorilo se je o sedemmestni številki, vpleten pa naj bi bil tudi skorumpirani sin prav tako skorumpiranega nekdanjega predsednika Mednarodne atletske zveze Lamina Diacka, Papa Massata Diack), tako kot pri takorekoč prav vseh igrah pa bodo stroški veliko večji od načrtovanih. Sprva je bil predvideni proračun okoli 4 milijarde evrov (brez gradnje cest in ostale infrastrukture), a bo močno narasel, že cena gradnje nacionalnega štadiona se je s slabe milijarde € sprva povečala za trikrat, z novim arhitektom – ki pa ni predvidel mesta za olimpijski ogenj (!) – pa naj bi prvotno vsoto presegala za 50 odstotkov, zgrajen naj bi bil novembra 2019. Za igre, na katerih bo pet novih panog (bejzbol/softbol, rolkanje, športno plezanje, karate in deskanje na valovih) in približno 500 športnikov več, pa so prireditelji tudi že požrli besedo o ozki koncentraciji prizorišč, saj bodo ta zaradi zniževanja stroškov in izkoriščanja obstoječih objektov veliko bolj razseljena, kar za številne pomeni tudi veliko ur v prometu …